Res hitro, zelo hitro je minilo. Verjamem, da šolarji nič kaj prida ne mislijo na nove obveznosti in podvige, kajti obdobje brezskrbnosti je mimogrede minilo, poletje pa nas razvaja še naprej – kot da se od nas noče posloviti. A čas oddiha se izteka in šolske torbe ste že začeli pridno polniti. Kaj je pravzaprav najpomembneje, da vemo ali pač izvemo pred vstopom v šolo?
Z novostmi se seznanjamo vse leto in teh, resnici na ljubo, tudi letos ni veliko. Nič pomembnega ali nič tako zelo novega vas ne čaka v prihajajočem šolskem letu. Dejstvo, da je obvezna osnovna šola vse prej kot brezplačna – ostaja. Zatorej bi bilo v teh zahtevnih časih, ko je toliko staršev brez službe in rednega vira prihodkov, upravičeno pričakovati veliko razumnosti šolskih oblasti pri načrtovanju in izvedbi kurikula. Kar seveda vključuje temeljni razmislek o vedno novih nepotrebnih učbenikih in delovnih zvezkih, o katerih je bilo v preteklosti prelitega že preveč črnila in izgovorjenih nešteto besed. Za zdaj brez učinka. Založniški lobiji so pač močnejši od razuma, dasiravno gre za otroke, znanje in razvoj družbe v celoti. Starši mi pripovedujejo o visokih stroških obveznih izletov, delavnic, raziskovalnih, športnih in ne vem kakšnih še vse ne dni. Tega razkošja ne zmorejo več plačevati in predvsem so to šolski dnevi, tako mi pripovedujejo, namenjeni nikomur in ničemur. Vsekakor bi bil zelo umesten tudi razmislek o uvedbi šolskih uniform, ne samo zaradi hudega socialnega razslojevanja, ampak zaradi drže in zavedanja, da je čas, ko gredo v šolo, čas za delo, odgovorno delo, in ko pridejo domov, je čas za igro in tudi delo, drugačno delo.
Da ne pozabim, ni tako zelo pomembno, kot radi verjamemo, kaj nam predpisuje šolska oblast, najpomembneje je, da mi, starši, z lastnim zgledom dajemo našim potomcem najpomembnejše napotke za življenje. Da bo treba zavihati rokave in se pridno skloniti nad učbenike in zvezke, to jim povejmo. A koliko otrok se zna učiti oziroma ve, da se mora? Veste, koliko se jih uči z inštruktorji od prvega razreda pa še tudi na fakultetah? Absolutno preveč. Res je, da so različni – vsaj toliko kot mi, njihovi starši. A otrok nas opazuje do potankosti, tudi ali pa predvsem takrat, ko ga mi ne gledamo ali ne vidimo. Včasih ko gledam otroke in se z njimi pogovarjam, s presenečenjem vedno znova ugotavljam, da so najbolj izpopolnjen rentgen. Vse vidijo, še več občutijo. Malemu otroku ne moreš ničesar prikriti in ničesar zatajiti, pa če se še tako trudiš. Intenzivno nas posnemajo v gibih, govoru, komunikaciji, gestikulaciji. Če bo otrok od mladih nog videl (in seveda če ga bomo povabili k sebi!), da odrasli preživljamo prosti čas s knjigo, z delom na vrtu ali s športom, je večja verjetnost, da nas bo v naših namerah z veseljem posnemal. Če svoj dragoceni čas zapravljamo s tavanjem po trgovinah ali celo gostilnah, bo to sprejel kot del normalnosti. Če mu bomo dali jasno vedeti, da je vrtec njegova obveznost in potem šola njegova služba, ki jo mora opravljati z najvišjo mero odgovornosti in skrbnosti, bo to razumel in jo bo naredil – v skladu s svojimi možnostmi. Seveda se zgodijo na tej poti tudi odkloni, mali zdrsi, a prej ali slej se otrok, ki ima zdravo jedro, postavi na svojo cesto spoznanja.
Zatorej ne čakajmo, da bo šola opravila našo starševsko dolžnost – kajti učitelji/učiteljice imajo svoj del odgovornosti, ki jo bodo naredili/e –, ampak pokažimo potomcem, zakaj se je vredno učiti – ne samo matematike, slovenskega jezika in fizike, temveč ali predvsem dobrohotnosti, veselja do življenja in občutljivosti za vse, kar nas obdaja. Naučimo jih ljubiti življenje.