Vladne uredbe, srečanja s starši, e-pošta, poklicno izpopolnjevanje, učni načrti, standardi, ekskurzije, prijave za štipendije, sindikalne kampanje – in učenci, ki trkajo na vrata zbornice.
V šolah je vedno toliko dela in to zdaj in tukaj opisuje vsakdan avstralskih učiteljev Phil Smith, pedagog z več kot tridesetletno prakso na vseh stopnjah formalnega in neformalnega izobraževanja. Trenutno deluje kot neodvisni strokovnjak za trajnostno izobraževanje v lokalnih, državnih in mednarodnih projektih. Med obiskom Slovenije se bo ustavil na Osnovni šoli Alojzija Šuštarja v Ljubljani in 24. aprila pripravil pedagoško delavnico o trajnostnem izobraževanju na Mednarodni fakulteti za družbene in poslovne študije v Celju.
»Šolski strokovnjaki se moramo zavedati, da 21. stoletje ne prihaja, ampak je tukaj,« opozarja Smith v svojem članku Učiteljeva vloga danes. Dober učitelj nikoli ne uči tako, kot da se zunaj učilnice nič ne dogaja. In v sodobnem svetu se dogajajo stvari, ki jih izobraževanje ne more prezreti: globalno segrevanje, izguba ekosistemov, pomanjkanje vode, onesnaževanje oceanov, globalni konflikti, bolezni in tveganje pandemije, naravne katastrofe, genski inženiring, biotehnologija, begunci, globalne migracije … Potem sta tukaj še neenakomerna porazdelitev bogastva in svetovni gospodarski sistem, ki izkorišča delovno silo za nično plačilo ter razvija supertrge superbogatih. In vlade, ki verjamejo v možnost neomejene gospodarske rasti. Phil Smith se vprašuje: »Kakšna je oziroma bi morala biti vloga izobraževanja pri tem?«
Phil Smith, pedagog: »Šolski strokovnjaki se moramo zavedati, da 21. stoletje ne prihaja, ampak je tukaj.« |
Avstralski miti
V avstralski družbi obstaja več (zgrešenih) mitov o izobraževanju in eden izmed njih je, da so šole zmožne dvigniti ali uničiti nacionalno gospodarstvo. Po Sandri Wooltorton z univerze Edith Cowan ni nobene sistemske povezave med gospodarsko blaginjo in rezultati na nacionalnih testih znanja. Kljub temu pa avstralska vlada vztraja pri hierarhičnih oblikah discipline in nacionalnega testiranja, kar odvrača šole od kakovostnih in interdisciplinarnih izobraževalnih programov.
Drugi mit je: »Ko gredo stvari v državi narobe, poiščimo odgovore v šolah.« Ni presenetljivo, da so se avstralski uradniki na premajhno bero zlatih odličij na olimpijskih igrah v Londonu odzvali tako, da so odmerili več sredstev za razvoj športa v šolah. Preprosto so sklepali, da več finančnih sredstev pomeni večjo kakovost športa v šolah, kar vodi k več zlatim medaljam.
Hitrih rešitev ni
Izpostavljanje izobraževanja kot vzroka za slabe dosežke na delniških trgih in tekmovanjih ni tuja nobenemu izobraževalnemu sistemu na svetu. Učitelji pa ostajajo ujeti med ideologijami kratkoročne ekonomske učinkovitosti, med ukazi od zgoraj in holističnim razvojem učencev, ujeti v kolesje financiranja in dosežkov učencev, v razprave med javnim in zasebnim šolstvom, med standardiziranimi testi znanja in učiteljevo odgovornostjo za dosežke na njih. »Ali je zares modro, da učitelje nenehno opozarjamo na njihovo odgovornost, namesto da bi jim zaupali,« se vprašuje Smith. Šolske oblasti zahtevajo hitre, instant rešitve, teh pa v izobraževanju ni, zato so učitelji pod vedno večjim stresom.
Učenec kot delavec in potrošnik
Na položaj učitelja v avstralski družbi vpliva tudi stalna napetost v razpravah o namenu izobraževanja v globalnem svetu. Profesor Alan Reid, zaslužni profesor južnoavstralske univerze, opozarja, da so demokratične vidike izobraževanja preglasili ekonomski, kar se kaže v trženju šol in spreminjanju učencev v človeški kapital kot pomembnega dejavnika za gospodarsko okrevanje in rast države. Takšni poudarki so marginalizirali pomembnost kulturnih, socialnih in političnih vidikov izobraževanja in prikazujejo učence kot delavce in potrošnike, ne pa kot aktivne državljane.
Profesorica Sandra Wooltorton opozarja na povezavo med uničevanjem okolja in razkrojem koncepta aktivnega državljanstva. Šole morajo učencem pomagati, da postanejo obveščeni, sodelovalni in ustvarjalni državljani, ki suvereno sprejemajo odločitve in v skladu z njimi tudi ukrepajo. Potrošniki samo čakajo na razprodaje, tega si v šolstvu ne moremo privoščiti.
Jennifer Sumsion z univerze Charles Sturt piše, da moramo v šolah poudarjati to, kar sama imenuje »kritična domišljija«. To je sposobnost misliti drugače, da bi ukrepali drugače. Zato pa morajo učitelji pomagati učencem, da povežejo bistvene točke svojega izobraževanja – povezave med lastnim jazom in drugimi, med ukrepi in vplivi ter problemi in rešitvami. Treba je vedeti, da se te povezave lahko uresničujejo samo s holističnim, v učenca usmerjenim kurikulom.
Učitelj naj bo vizionar
In kakšne so vloge učiteljev v globalnem svetu danes, se vprašuje Phil Smith in jih našteje kar nekaj. Učitelji so vizionarji, ker vidijo večjo sliko izobraževanja in usmerjajo učence v trajnostno prihodnost. Učitelji so sodelavci, ki delujejo timsko, se vključujejo v nacionalne in mednarodne mreže ter se učijo drug od drugega. Hkrati se krepi sodelovanje med šolo in domom, vedno bolj očitno je »solastništvo« programov izobraževanja med učitelji in starši.
Učitelji v sodobni šoli so adapterji, ker se nenehno prilagajajo novim izobraževalnim politikam in strategijam, spreminjajoči se strukturi učencev in novim paradigmam v šolstvu. K prilagajanju jih usmerjajo tudi njihovi učenci, skupaj z njimi so sprejeli digitalno, medijsko, informacijsko, trajnostno in še katero pismenost. Učitelji v avstralskih šolah vedno bolj prevzemajo vloge vodij projektov, različnih pobud in gibanj, k čemur jih silijo strokovne zahteve, hkrati pa doživljajo osebno zadovoljstvo pri delu. Samo učitelji lahko v celoti odgovarjajo na potrebe svojih učencev, zato so nepogrešljivi v vlogi raziskovalcev pedagoške prakse.
Pokaži mi dosežke
Ekonomski slogan »Pokaži mi denar!« ima šolski ekvivalent »Pokaži mi dosežke!«, zato učitelji prevzemajo vlogo analitikov, ki na podlagi formativnega ocenjevanja učencev razvijajo svojo lastno pedagoško prakso. V sodobni avstralski šoli učenje ni nekaj, kar velja samo za mlade. Učitelji se v vlogi visokokakovostnih strokovnjakov vključujejo v procese vseživljenjskega izobraževanja. Ne smemo pozabiti, da vsaka inovacija, predvsem v šolstvu, prinaša tudi tveganje, zato kreativni učitelji prevzemajo vloge nosilcev tveganja. Pri tem je zelo pomembna njihova strokovna usposobljenost, da lahko suvereno poiščejo pravilno pot.
Vloga zunaj šole
Vedenje učiteljev je vedno na ogled vsem na šoli, zato modelirajo lastno pedagoško prakso in vanjo vnašajo vrednote, kot so strpnost, upoštevanje razlik, mirno reševanje sporov in druge. Bogatejše življenje zunaj šole jim omogoča bolj kreativne pristope v šolski učilnici, zato je v globalnem svetu morda najpomembnejša njihova vloga ljudi zunaj učilnice.
Vsaka nova vloga prinaša učiteljem nove obremenitve in zahteva od njih več časa, energije in čustvene moči. Vendar niso vse vloge učiteljev v tem stoletju nove, nekatere, kot so medsebojni odnosi, kakovost poučevanja in pozitivno razredno okolje, so stalnice. »Strokovnjak za vse, ki stoji pred katedrom, je samo še podoba iz preteklosti,« je uveljavljeno prepričanje v pedagoških krogih. »Vendar to ni čisto res,« sklene svoj članek Phil Smith. Učitelji so v novodobnih globalnih in virtualnih učilnicah stopili le korak nazaj in pozorno poslušajo glasove svojih učencev. Še vedno pa so nepogrešljivi v vlogi moderatorjev, ki jih spodbujajo, vodijo in spremljajo.