Ne bom zapisala, da me je strah, kot me je bilo pred štirimi, petimi leti, ko so se dogajale vse prej kot prijetne stvari. Mi pa danes ni prijetno. V tem času sem spoznala, da lahko zase največ naredim – sama. Nihče mi ne more bolj pokvariti razpoloženja, kot si ga lahko sama, kakor mi tudi nihče ne more podariti miru. Takšnega, kot si ga lahko zgolj – sama. To sem spoznala v nekaj letih. Kar si štejem za zelo dobro.
Ne mislim, da je vse odvisno od mene, daleč od tega. Veliko pa je. Spričo silnic in težnosti današnjega časa se tudi nisem ogradila z neko kvaziezoterično teorijo ali pač dokončnim prepričevanjem same sebe o samozadostnosti. Ker vem, da je ta napačna. In tudi nevarna. Ampak se ne izgovarjam več na posamezne osebe iz preteklosti in sedanjosti, ne verjamem, da bi ti naključni osebki lahko bili odgovorni ali celo usodni za moje psihofizično, materialno in še katero drugo stanje. Seveda mi lahko razpoloženje zaniha, a jedro – verjamem – ostaja. In to se kar tako pač ne da izgubiti. Kakor tudi pridobiti ne.
Zakaj mi je neprijetno?
Pred dobrim tednom dni je našega sodelavca, ki velja za najbolj miroljubnega človeka daleč naokoli, brutalno pretepel neki nerazsodnež. Bi rekla. Samoplačeval (se tako reče temu novodobnemu pojavu?!) je dobrine pri blagajni v Sparu. Za njim je stal možakar in ga opozoril, da se je prerinil. Ta mu je odvrnil, da se ni in da je še ena blagajna prazna, kamor lahko pristopi. Dovolj, da ga je surovež nabrcal v obraz. Bojda so ljudje takoj priskočili na pomoč, a sila in zlo v človeku sta bila neobvladljiva.
Nekaj dni pozneje je šla naša novinarka na intervju proti Drami in po poti se je namerila opraviti še anketo o revščini v Sloveniji. Že pri prvem poskusu pred Maxijem je onemela. Naključno izbranko je vznejevoljila prva predstavitvena beseda, do teme pogovora sploh še
nista prišli, ko jo je že začela zmerjati, ji žugati in pretiti z berglami. Zbežala je pred pobesnelo žensko. Pred Dramo je morala najprej nekaj časa počivati in osvetliti napad. V uredništvo se je vrnila zgrožena.
Še tretji primer za razumevanje temperature v deželi ni potreben, ker mu oziroma jim lahko vsak dan sledimo v občilih.
Ljudje so mi radi pripovedovali, v kaj da se bo ta naša Slovenija spremenila v nekaj letih. Pa sem jim odvračala, naj te apokaliptične pripovedi raje ohranijo zase. Da je to nepotrebno zastraševanje. Da so to svetopisemske zgodbe, ki jih ni dobro cefrati v naš svet. Danes me ponovno opozarjajo. Na odkrito nasilje. Na nestrpnost do sočloveka. Ki se krepi in seli na ulice. Da se zlahka zgodi sredi belega dne, da se kdo zaleti vate. In je to dober izgovor za izbruh in obračun.
In da je bojda vsega kriv denar.
Ne verjamem. Ali pač nočem verjeti. Da lahko človek zaradi denimo zmanjšanja plače izgubi razum. In da bes strese na sočloveka. Vem, da je izguba službe hud šok, pomešan z razočaranjem, izgubo dostojanstva in tudi jezo. Vem še, da se revni ljudje skrivajo in ne razgrajajo naokoli. Skorajda vsak dan mi pišete in prosite za pomoč. Prebiram žalostne zgodbe revnih otrok, ki so prisiljeni zapustiti dijaški dom, ker starši ne zmorejo plačevati nastanitve. In jasno, s tem je ogrožena otrokova izobrazba. Po pripovedovanju strokovnjakov se revni otroci umikajo v žalost, osamo in tudi nasilje. A tjakaj se umikajo tudi bogati, kajneda?! Poslušam žalostna pričevanja odraslih, ki so prisiljeni svoje ostarele starše jemati iz domov za starejše, ker se ti dražijo. Ljubi bog, ja kje pa bodo in kdo bo skrbel zanje, če so nepokretni?! Poslušam pripovedovanja naših najstarejših, ki so žrtve nasilja svojih otrok in se nimajo kam umakniti.
Je res vsega kriv denar?
Kolega je odšel na delo v Švico. Počne podobno kot v Sloveniji, dela bistveno, res bistveno več. Tako priznava. Seveda je plača skorajda za enkrat višja, a takšni so tudi življenjski stroški. Več kot za enkrat višji. In zanimivo: ne pritožuje se. Ampak razmišlja o tem, kaj vse se bo tam naučil in kako krotiti bivanjske stroške.
Nekoč, pa tega še ni tako davno, smo sanjali, da bomo druga Švica. Te sanje so vedno znova žive. A poglejmo dva utrinka izpod Alp. Prvi govori o tem, da so Švicarji na referendumu odklonili več dopusta, češ da bi ta slabo vplival na gospodarsko rast. In še: zavrnili so mikavno ponudbo – izkopavanje zlata v njihovi dolini, vsak prebivalec bi prejel 75.000 evrov – z obrazložitvijo, da bi to uničilo lepo naravo in njihov naravni ekosistem. Aleluja.
In gre v življenju res samo za denar?
