Gre za prvo knjigo pri nas, ki pripoveduje življenjske zgodbe rokodelcev, dokumentira njihove delavnice in delovne procese. Pripovedi in etnografsko gradivo sta zbrali idejni vodji projekta Valentina Vovk (avtorica portretov) in Maja Korun Hočevar (urednica knjige), fotografije pa je prispeval Maj Pavček. Zaradi omejitve prostora izpostavljamo pet predstavljenih avtorjev, vsekakor pa si prav vsi zaslužijo pohvale. Iz prve roke.
Marko Drpić / tipoRenesansa
Marko Drpić je srečen človek. To se opazi v očeh pa tudi po tem, s kolikšno strastjo govori o tem, kar počne. Srečen je tudi zato, ker mu je uspelo priti do čudovitega delovnega prostora, kjer so zdaj varno spravljeni objekti njegove zbirateljske strasti: stari tiskarski stroji, knjige ter omare in predalniki s tisočerimi svinčenimi črkami. Njegov studio oziroma tiskarno za visoki tisk in prodajalno boste našli na Križevniški ulici 16 v Ljubljani. Tam tiska vizitke in razglednice, oblikuje letake, piše vabila na poroke, snuje nove projekte, poteka tudi pedagoško delo. Marko prenaša svoje znanje na kaligrafskih in tiskarskih delavnicah na otroke, mladino in študente, skratka na vse, ki jih to zanima.
Ena izmed njegovih pomembnejših ljubezni je kaligrafija, ki ji logično sledijo še druge strasti, kot so tipografija in klesanje kamna ter že omenjeno zbiranje starih tiskarskih strojev in opreme.
TipoRenesansa pa je ime, ki si ga je izmislil Markov prijatelj Tomato Košir. Skovanka iz besed tipografija in renesansa je obenem beseda, ki najbolje opisuje Markovo početje. Črke oziroma tipografijo uporablja na vse mogoče načine, ves čas raziskuje in išče nove možnosti ustvarjalnosti, ljubo mu je tudi povezovanje z drugimi zanimivimi ustvarjalci in tehnikami.
Milanka Fabijančič / Ha Ha!
Diplomirano slikarko so že od nekdaj bolj kot barve in čopiči privlačili svinčniki, zato se ima bolj za risarko in ilustratorko pa tudi strip ji je zelo blizu. Pred nekaj leti je s partnerjem Mihom Pernetom, prav tako slikarjem, ustvarila blagovno znamko Ha Ha! Skupaj se prepleteta v ravno pravo mešanico pravljičnega in komičnega sveta, pod vplivom katerega so potiskani planerji, skicirke, blazine, nakupovalne vrečke, škatle za shranjevanje, čajni seti in celo posoda za kuhanje, ki so del vedno večje družine izdelkov Ha Ha!
Za Milanko je značilno, da se ne ustraši prav nobenega izziva, tudi idej, poguma in vztrajnosti ji ne manjka. Tako se je začela tudi uspešna zgodba s celjsko tovarno Emo. Njihovi lonci so ji bili zaradi nostalgičnega pridiha in spomina na otroštvo vedno všeč. Zdaj ko so okrašeni z motivi Ha Ha!, so še lepši in še vedno dišijo po nekih davnih časih.
Milankin spekter delovanja je precej širok. Riše ilustracije za otroške knjige, sodeluje z oglaševalskimi agencijami, veliko njenih risb je nastalo tudi za različne šolske učbenike. Zelo zanimivo je njeno dolgoletno sodelovanje s priznanim kostumografom Alanom Hraniteljem, ki ga zelo ceni in s katerim sta postala prijatelja. Zanj riše risbe kostumov, ki jih Alan prej le grobo skicira, pri tem pa zelo natančno in za vsak detajl posebej napiše, kaj si želi, kakšna naj bo barva, na koga naj lik spominja in podobno.
Ana Hribar / Fensišmensi
Ana Hribar je na »ustvarjalni sceni« že zelo dolgo, poznamo pa jo predvsem po blagovni znamki Fensišmensi in istoimenskem spletnem dnevniku. Njene torbice in denarnice so nekaj posebnega: odlikujejo jih natančna izdelava, posebna pozornost, odmerjena detajlom, in unikatnost.
Ana je Ljubljančanka, njen dom in mali studio, kjer ustvarja, sta tik pod Ljubljanskim gradom. Ana je bila od nekdaj zelo ustvarjalna in se je še pred izdelovanjem torbic preizkusila v marsičem. Zelo rada je slikala z oljnimi barvami, včasih si je sešila kakšno obleko ali celo izdelala mizico za svojo sobo. Trdno je prepričana, da je mogoče z malo vztrajnosti narediti ali doseči marsikaj. Izdelovanja torbic se je lotila po naključju, pravzaprav zato, ker se ji je zdelo nesmiselno, da bi si kupila še torbico več. Kako vztrajna in zagrizena je pri tem, dovolj zgovorno priča dejstvo, da se je vsega, kar zna, naučila sama. Ne samo krojenja, šivanja in tiskanja, temveč tudi fotografiranja, ki je zanjo prav tako zelo pomembno. Tudi spletno stran in blog si je postavila kar sama. »Malo sem si skicirala in zamislila, kaj bi rada in kako, potem pa sem se usedla za računalnik in lepo počasi naštudirala, kako se to naredi,« pove Ana.
Boro Leban / Wild flutes & other crafts
Za devetimi gorami in devetimi vodami, tam, kjer se pogled odpre na okoliške hribe in v nosnicah začutimo prijeten vonj divje narave, živi fant, ki iz lesa izdeluje čudovite milozvočne piščali. Boro Leban živi v majhni vasi Stopnik, ki leži na severnem Primorskem v bližini Tolmina, v dolini reke Idrijce med Šebreljsko in Šentviško planoto.
Tukaj živi že skoraj vse življenje, z izjemo obdobja, ko je bil študent in je v Ljubljani študiral agronomijo. Za študij se je odločil iz preprostega razloga: rad ima zemljo in delo na kmetiji.
Njegov praded in ded sta se ukvarjala z obdelovanjem lesa pa tudi oče je zelo spreten in ima veliko posluha za oblikovanje lesa.
Prvo flavto je Boro naredil pred dobrimi petimi leti, in sicer iz bambusa. Prečna flavta ga je zanimala, ker se mu je zdela dokaj preprosta za igranje in tudi za izdelavo. Njegova filozofija je preprosta in naravnana antipotrošniško. Zakaj bi si nekaj kupil, če pa to lahko z malo truda izdelaš sam? Ker ni imel v bližini nobenega mojstra, od katerega bi se učil, je veliko pravil dobil kar na internetu. Od takrat je naredil kar precej flavt različnih velikosti, uglasitev ter stilov in pri tem kar se le da izpilil tehniko izdelave.
Za domačo uporabo je izdelal tudi veliko žlic in nožev pa kakšno zajemalko tudi. Žlice izdeluje s še posebnim veseljem, saj jih je že njegov praded, zato ga nadaljevanje tradicije navdaja s ponosom. Njegova delavnica je zares prava delavnica, polna nereda. Material za ustvarjanje nabira kar po okoliških grapah. To so različne in avtohtone vrste lesa, ki si ga ogleduje na sprehodih po gozdu. Običajno pobira tisto, kar je že podrto, in tako tudi čisti gozd.
Nika Stupica / Oblikovalka porcelana
Pitje čaja iz Nikine skodelice je prav posebno veselje. Zdi se, da njena krhka trdnost, še bolj pa porcelanska prosojnost, naredita čajni obred še malce bolj mističen.
Nika je izjemno osredotočena in prav nič zasanjana umetnica – ženska, ki stoji trdno na tleh. V njenem ateljeju vlada red, to je takoj očitno. Na eni strani so zloženi kalupi, na mizi se pokrita suši celotna serija skodelic, na policah so razstavljeni izdelki, sredi velikega svetlega prostora pa kraljuje ogromna miza.
Njena avantura z oblikovanjem gline se je začela že zelo zgodaj v otroštvu. Pravzaprav je bila to ilovica iz bližnjega potočka, ki jo je gnetla v figurice ter jo spekla v krušni peči. Ti poskusi niso bili uspešni pa tudi kakšni poznejši (še) ne, ampak vse to je proces učenja in pridobivanja izkušenj, ki so za dobrega keramika izjemno pomembne. Po izobrazbi je Nika likovna pedagoginja, diplomirala je ravno iz keramike.
Zdaj ustvarja predvsem v porcelanu, ki je po tehnični plati še precej bolj zahteven, vendar sta jo, ko ga je spoznala, prevzeli njegova prosojnost in belina. »Nisva si bila takoj všeč,« pove Nika, ki je prvo kepo porcelana zabrisala v kot, saj se ji je zdela tako čudna, da je nikakor ni mogla ukrotiti. Potem jo je material le premamil, tako da sta korak za korakom postala dobra prijatelja. S partnerjem Boštjanom sta ustanovila družinsko podjetje Kaolin, ki se s svojo kolekcijo ročno izdelanega porcelana blagovne znamke Nika Stupica uspešno predstavlja na evropskih sejmih, namenjenih notranji opremi in oblikovanju.