V vsaki še tako resni temi zna najti zrno humorja in nadvse rada se smeji. Glasno, visokozvočno, brezkompromisno. Sogovornik si ne more kaj, da se ne bi vsaj nasmehnil in še sam postal neznansko dobre volje. Z Deepo Prahalad, vrhunsko poslovno strateginjo z nazivom MBA, tudi soavtorico knjige Predictable Magic (Predvidljiva čarovnija) o usodni povezavi poslovnega načrtovanja in dizajna, smo poklepetali na Bledu. V sklopu mednarodnega dogodka, tekmovanja mladih ustvarjalcev Challenge Future, kjer je bila sodnica in predavateljica. Deepa Prahalad je po rodu pristna Indijka, vendar ne zna govoriti v svojem maternem jeziku. Že od mladih nog živi v ZDA. Trenutno v Kaliforniji, kjer biva z možem, prav tako Indijcem, in s sinom. Je ponosna hči C. K. Prahalada, enega od vodilnih svetovnih mislecev v menedžmentu svojega časa, ki je preminil pred dvema letoma. Vendar ji ne ugaja preveč, če ji kdo reče, da sledi njegovim korakom. Strastno namreč verjame v edinstvenost vsakega posameznika.
Kot govornica nastopate na Harvardu in veljate za eno od najbolj spoštovanih poslovnih strateginj na svetu. Ali vam je bilo zato, ker ste ženska, težje ali morda lažje uspeti?
(Glasen smeh.) Hvala za definicijo, ampak menim, da so najbolj spoštovanja vredni tisti vodilni ljudje v poslovnih vodah, ki znajo prisluhniti novim idejam in jih uresničiti, tako da je za vse dobro. Tudi ni odvisno od spola, ali je duša nagnjena k sodelovanju ali ne. V poslovnih šolah imamo danes približno 50 odstotkov žensk. Ljudje so vse bolj odprti in razumejo, da zares dobrih idej ne dobimo brez medsebojnega povezovanja in aktivnega poslušanja drug drugega.
Če vas prav razumem, vam torej nikoli ni bilo treba plezati čez veliko polen?
Vedno sem se počutila blagoslovljeno in srečno, ker me ljudje podpirajo. Odrasla sem v akademskem okolju. Moj oče, ki je veliko potoval po svetu, ni bil zato nič slabši oče. Ni pozabil spodbujati moje radovednosti. Že kot deklici mi je dal v roke kos papirja, na katerem so bili dolgočasni podatki, ki jih nisem razumela, in me vprašal: »Kaj misliš o tem?« Poslušal me je, pa kar koli sem že rekla. Ni zatrl moje domišljije. Če ti najbližji ne postavljajo ovir, potem jih zares ni.
Niste edinka, imate tudi starejšega brata, po poklicu biokemika. Vajina mama je bila učiteljica. Bi lahko na kratko opisali, kaj najpomembnejšega za življenje ste se naučili v svoji družini?
Starši so mi privzgojili, da sem vedno nezadovoljna s trenutnim stanjem. (Smeh.) Prava pot do sebe in do tega, da imaš krog dobrih prijateljev, temelji na strasti do izboljšav v poklicu, ki ga opravljaš. Kar koli že počneš. Kako postati boljši in hkrati pomagati drugim – to je bistveno. Mislim pa, da ne bi smeli precenjevati vpliva očeta na izbiro mojega poklica. Imela sem tudi druge možnosti, pa sem izbrala prav to, kar sem si najbolj želela.
Specializirani ste za priložnosti, ki nastanejo na stičišču izkušnje potrošnika, tehnologije in strategije. Kako komentirate trditev, da je današnji človek v prvi vrsti potrošnik, šele potem državljan?
To drži, vendar se mi ne zdi nujno negativno, prej obratno. Kadar osebo obravnavaš kot potrošnika, ga moraš nujno vprašati, kaj si zares želi. Tudi ko gre za najrevnejše ljudi. Le takrat, ko dobiš iskren odgovor, lahko velikim podjetjem in državnim institucijam predlagaš, kaj lahko naredijo, da bo posameznik živel bolje. Vzpostaviti je treba dialog, ki zbriše distanco med sogovornikoma. Pristna komunikacija, ki zagotavlja povratno informacijo, je zmagovalna strategija. Seveda nujno v povezavi z vzpostavitvijo povezav, mreženja.
Kako se sodobna potrošnica bistveno razlikuje od potrošnika in katere vloge jima predlaga marketinški stroj?
Kar se mi zdi zelo zanimivo, je, da se spreminja odnos do tehnologije glede na spol. Še pred desetimi, petnajstimi leti so njen razvoj poganjali večinoma moški uporabniki. Danes ženske na tem področju ne zaostajajo. Sploh na zahodu ponekod celo postajajo najpomembnejša potrošniška skupina! Dober primer je oprema za videokonference. Zelo zanimivo je, da se, potem ko je določeni izdelek na trgu dlje časa, ponavadi spremeni tip potrošnika. Denimo industrijo iger smo nekoč pripisovali predvsem najstnikom. Danes vemo, da je starost ljudi, ki uživajo v računalniških igricah, skokovito narasla vse tja do srede tridesetih, včasih celo do štiridesetih in več. Pri obeh spolih.
Različne igre lahko najdemo tudi na družabnih omrežjih, kot je razvpiti facebook. Ste tudi vi njegova uporabnica?
Mož mi je pred časom res ustvaril profil, vendar me ni zagrabilo, zato nisem aktivna uporabnica. Imam ogromno prošenj za prijateljstvo tudi od sorodnikov, vendar se ne spomnim gesla. (Smeh.)
Nič hudega. Imate pač več časa za resnične stvari in izkušnje, kajne?
Tako je. Potujem po vsem svetu in srečujem izjemne ljudi, potem pa pogledam na linkedin in jih tam ni. To nikakor ne pomeni, da njihovo delo ni pomembno. Dobra stvar sodobnega sveta je, da imamo veliko izbire, kako se povezujemo, in sami smo odgovorni za to. Lahko javno objavim svoj koledar predavanj in drugih poslovnih dejavnosti, po drugi strani pa – si res želim z vsemi deliti, da sem trenutno na drugi strani luže, medtem ko me doma čaka sedemletni otrok? Pravzaprav ne. (Smeh.)
Ali sin že kaže zanimanje za teme, s katerimi se ukvarjate poklicno?
Ne še. S tem se ne obremenjujem. Pustim mu, da razvija svoja zanimanja, ki so raznolika. Pri tem mu moram slediti, preden bo on začel slediti meni. (Smeh.) Edino, kar me malo skrbi, je, da ga precej razvajamo.
Po eni od novejših psiholoških teorij naj bi bili otroci, ki jih razvajamo, pametnejši.
Upam, da to drži! (Smeh.) Tudi jaz sem brala, da naj bi bilo razvajanje pri otrocih po eni strani slabo, po drugi teoriji pa se pri njih razvije občutek, prepričanje, da morajo v življenju narediti nekaj posebnega, pomembnega, in prav to jih močno žene naprej. Če hkrati ohranijo tudi visoka pričakovanja do sebe, ko gre za obnašanje, nimam nič proti. (Smeh.) Zdaj pa resno: povem vam, da sem bila po rojstvu sina kar štiri leta doma z njim, preden sem se lotila dela – pisanja knjige. Prav zato se nikakor ne bi označila za odlično strateginjo. (Smeh.) To bi vam potrdili tudi moji bližnji sorodniki. Kar vidim očeta, če bi bil še živ, kako dviguje obrvi. (Smeh.)
V bogati karieri ste si nabrali vrsto izkušenj v različnih industrijah, katerih uspeh se skriva tudi v primernem dizajnu. Katera je po vašem mnenju trenutno finančno najmočnejša?
Prav vsaka je lahko močna po svoje, odvisno od tega, koliko je izdelek, ki ga pošlje na trg, vreden v očeh potrošnikov. Kako se vklopi v njihove navade in izkušnje. Brez razvite tehnologije si danes ne predstavljamo več življenja. Lažje živimo brez denarnice kot brez prenosnega telefona. (Smeh.) Vsak si želi drugačnega. Obstajajo, denimo, ženske, ki morajo nujno imeti takšnega s kristali Swarovski. (Smeh.) Med najmočnejšimi industrijami sta poleg biotehnologije zagotovo tudi farmacija in naftna industrija.
Kolikor vem, sta prav v vrhu tudi orožje in pornografija.
To pa težko komentiram, ker s tema dvema kot svetovalka nimam izkušenj. (Smeh.) Lahko rečem le: Izogibajte se tega! (Smeh.)
Dve leti ste med drugim živeli v Singapurju, eni izmed najbolj nenavadnih držav na svetu. Kako je to vplivalo na vas?
Zelo. Ljudje si preprosto nikoli ne vzamejo dopusta. (Smeh.) Še bolj se mi je razvila občutljivost za ljudi, kako jim prisluhniti in jim pomagati.
Po vašem mnenju vsaka dobra inovacija, ki izboljšuje svet, temelji prav na globokem uvidu v potrošnika. Pravite, da so podatki pomembni za preizkušanje lastne intuicije, toda razumevanja potrošnikov ne moremo potvarjati, popačiti.
Tako je. Zato potrebujemo veliko časa in potrpežljivosti. Dobronamernosti do ljudi. Ni lahko, vendar le podjetja, ki delajo na ta način, ohranijo stabilno zaupanje pri potrošnikih na dolgi rok. Ljudi ne moreš slepiti. Dogaja se tudi, da se združujejo velika podjetja priljubljenih blagovnih znamk in skupaj ustvarjajo nove, izjemno vplivne projekte. Takšne, ki potrošniku omogočajo zanj pomembne izkušnje, povezane z rednimi vsakodnevnimi aktivnostmi. Z rutino, kot je, denimo, pitje kave. Ko so zaradi recesije čez noč propadle velike banke z dolgo tradicijo, se ljudstvo ni razburjalo. Po drugi strani, ko so pri Starbucksu v istem obdobju morali zapreti šeststo prodajaln, je to ljudi zelo prizadelo. Ustvarili so kampanje, protestirali.
Katera globalna blagovna znamka je po vaših podatkih zmagovalka po priljubljenosti?
Zagotovo Coca-Cola. Po statistiki ohranja status številka 1 zadnjih enajst let. To pijačo jim je uspelo pripeljati v vsak kotiček sveta – celo tja, kjer nimajo pitne vode.
Kaj pa trenutna afera z barvilom, ki naj bi bilo rakotvorno?
Vsa podjetja, tudi najuspešnejša, se občasno srečujejo s težavami.
Mislite, da bo multinacionalka ne glede na vse zaplete ostala na vrhu?
Bo. Našli bodo način za to. Prav na podlagi proučevanja ljudi – kaj ti v resnici pričakujejo in si želijo. Dejstvo je, da imajo to pijačo radi. Čeprav gre le za sladkano vodo. (Smeh.)
Strinjate se, da to trdno navezanost pomagajo ustvariti tudi s specifičnimi oglasi, polnimi čustev, topline in lojalnosti. Pred kratkim sem zasledila podatek, da naj bi marketinške raziskovalce posebno zanimale nosečnice, saj tudi po porodu ostajajo zveste izbranim blagovnim znamkam zaradi posebne čustvene navezanosti.
To je težko reči. Odvisno, za katera področja gre. Poznam druge raziskave, ki potrjujejo, da se večina potrošniških navad oblikuje do šestega leta starosti. V prvi vrsti posnemamo navade svojih družinskih članov. Za kaj je vredno zapraviti denar in za kaj ne. (Smeh.) Kdor koli je v tvoji ciljni skupini potrošnikov, vedno moraš razmišljati o tem, kako se boš povezal z njimi. Da jih pridobiš in nikoli ne izgubiš. To drugo je seveda najtežje.
Čemu se najtežje uprete pri nakupovanju?
Priznam, da obožujem nakupovanje. Težko razumem tiste, ki ga ne. (Smeh.) Skušnjava je premočna, ko se pred menoj znajdejo drobnarije za dom. Stilska mešanica indijske etno figuralike in sodobnega dizajna, ki ga imam prav tako rada. Sem predvidljiva, kajne? (Smeh.)