»Danes si lahko privoščim več, kot sem si sploh kdaj,« je rekla. Besede, ki bi v današnjem času, ko večina pasove zatiska na vseh možnih področjih, ko negoduje, kako je vedno težje in je življenjski standard resnično padel, mnoge presenetile. Mene niso. Kajti dobro jo poznam: z možem sta ob »mizernih« plačah obnovila staro hišo. Brez kreditov, ker nista želela tvegati. Ob delu v tovarni sta vzdrževala še majhno kmetijo. Njen delavnik je bil vedno najmanj 13 ur. Poleti, ob daljših dnevih še več, za počitek največkrat ni bilo časa.
Vsem trem otrokom sta zagotovila vse, kar je treba za srečno otroštvo in lepo mladost, ter jim, čeprav se včasih nista strinjala z njihovimi odločitvami, pustila prosto pot, ko so odrasli. Manjkalo jim ni ničesar, kar so potrebovali, predvsem pa ne ljubezni, razumevanja in spoštovanja. Ker niso dobili vsega, kar so si morda želeli, so se naučili ceniti tisto, kar so imeli, se spopasti z vsakim delom, osamosvojili so se in ostali hvaležni. Za vse, kar jim je bilo dano, in za vse, kar jim ni bilo. Kajti spoznali so tudi hrepenenje. Tisto, česar, kot je nekoč dejala Svetlana Makarovič, današnja razvajena mladina več ne pozna. In globoko se strinjam z njo.
Zdaj je že v pokoju. Čeprav se je njen življenjski ritem malce umiril, se delu ne odreka. Pokojnina je skromna, a se ne pritožuje. Nikoli se ni. Edino njeno obžalovanje, ki ga poznam, je: »Če bi bila še enkrat mlada, bi naredila vozniški izpit.« Ostala je pozitivna, rada pomaga, v zameno ne pričakuje ničesar, očitki in nevoščljivost so ji tuji, k sosedu ne gleda, koliko več ima, ampak je zadovoljna s tem, kar ima sama. Trudi se, a ne za vedno več, ampak za vedno boljše.
»Danes imam več, kot sem imela sploh kdaj«
Verjamem. Kajti njene želje nikoli niso bile visoko leteče. Draga potovanja, lepe obleke, ekskluzivni dopusti, naložbe in varčevanja, velik avto, najsodobnejše pohištvo? Vsega tega za svojo srečo ni potrebovala nikoli in ne potrebuje niti zdaj. Kajti tisti »več« je kremna rezina, kadar si jo zaželi in si jo lahko brez slabe vesti privošči, so novi topli čevlji, kadar jih potrebuje, je dobro kosilo, ko se napolni hiša, so darilca za vnučke, kadar praznujejo, je mož, ki ji stoji ob strani, je dobra volja otrok, ko obiščejo domače gnezdo. Stvari, za katere ni treba veliko, a so blagor za dušo. Njeno in vseh, ki jo obkrožajo.
Morda jo malce kujem v zvezde. Morda in malce, poudarjam. A to si lahko dovolim, kajti ona je moja mama.
