Tina Maze. Rok Marguč. Slovenska rokometna reprezentanca. Robert Kranjec. Dan ali dva. Ko smo Slovenke in Slovenci trepetali, stiskali pesti, spuščali solze sreče (tudi moški), dan ali dva, ko smo pozabili, da imamo še kakšen problem ali dva. Ko smo občudovali našo športnico in športnike, se spraševali, kako jim uspeva, občudovali njihovo moč – fizično in psihično, eksplozijo energij, vztrajnost. Njihovo iskreno veselje, otroško razigranost. Ko smo prekipevali in leteli z njimi. Res fantastičen dan. Ali dva.
Ko smo si vtisnili v spomin vsako pomembno podrobnost. Kako je Tina snela kapo in pela Zdravljico, kako je pripovedovala o svojem globokem zavedanju, da je vse odvisno zgolj od nje same. Da je sicer pod hudim pritiskom domačega občinstva, kajti ves čas sliši njegove glasove, a za vse, dobro in slabo, je odgovorna zgolj sama. Uf. Kako je Robert Kranjec skromno vrednotil svoj izjemni uspeh. Vedno skromen, ljubi bog. Kako si je slalomski svetovni prvak Rok Marguč prigovarjal: »Ne vdaj se, ostani močan in zbran, pritiskaj do cilja – in izšlo se je.« In kako je kapetan slovenske rokometne reprezentance Uroš Zorman za Delo povedal: »Rokometaši nismo narejeni za to, da bi se trepljali po ramah in se tolažili, da bo naslednjič bolje. Ko slišim te besede, dobim ošpice.« Kajti ve, da je treba za uspeh trdo delati vsak dan, zbrano in načrtno, in da je dan brez tega zavedanja zamujen in zavržen. Vsak dan je pomemben in vsak dan mora športnik dati vse od sebe in se ne zadovoljiti s tolažbo, da bo jutri bolje. Tako Zorman, in tega želi naučiti svoje mlajše naslednike. Tudi nas?!
Zakaj nas je zadnji januarski vikend vrtinčilo veselje? Zaradi absolutnega zmagoslavja, priznajmo. Ampak zakaj moramo gledati, opazovati in posnemati naše športne ase? Ker so nam najboljši zgled. Kako s trdim delom, vztrajnostjo in odrekanjem ter vero vase, s predanostjo in močjo, s to notranjo močjo, po kateri prepoznavamo junakinje in junake – ne samo športne – dosegajo v življenju vse, popolnoma vse. Ta eksplozija notranjih energij, ta moč uma in razuma, ko natančno veš, kam vodi tvoja pot. To védenje, ki ga imajo karizmatični ljudje, nas navdušuje in je nalezljivo. Poslanica nam, ki morda nimamo naravnih danosti ali jih pač še nismo odkrili in razvili. Moramo pa imeti zavedanje, da se samo vztrajnost, znanje in poštenost do sebe in drugih obrestujejo. Za dosego malih in velikih zmag. Za življenje.
Zdaj naše športnike častimo kot male bogove, zdaj, ko pobirajo zvezde z neba. Močno upam, da jih že prihodnje leto ne bomo cefrali s svojimi domnevami, prisluhi in ugibanjem – z udobnega domačega kavča. Po slovensko. In naj ne ostanejo v naši zavesti samo dan ali dva. Ker so simbol veselja do življenja. Pretekajoče se pozitivne energije. Simbol moči. Po kateri hrepenimo vsak dan. V želji, da bi bili boljši – ljudje. Da bi našli sami sebe – v pozitivnem.
Kako je že oni dan povedala Tina Maze ... »Zjutraj ko se pogledam v ogledalo, vidim svojo najboljšo nasprotnico. In vidim predvsem svojo najboljšo prijateljico.«
Kaj še hočemo več?
