»Nasilje v družini je zdaj posebno kaznivo dejanje, policija in sodišče lahko nasilneža omejita tudi s prepovedjo približanja, v hujših primerih s priporom.«
Vlasta Nussdorfer, varuhinja človekovih pravic
Letošnjega 19. junija ob 13. uri 57-letni moški pred vrtcem na Rodici pri Domžalah ustreli svojo 38-letno ženo, potem pa si s strelnim orožjem sodi še sam. Tragedija pretrese Slovenijo.
Partnerja sta bila od konca maja letos v uradnem ločitvenem postopku, kajti mož je bil bolestno ljubosumen, posesiven in agresiven. Zaradi slednjega je žena v zadnjih šestih mesecih vsaj petkrat poklicala policijo, kajti njegovo nasilje se je stopnjevalo. Na pomoč jih je poklicala tudi na dan tragedije, v jutranjih urah, kajti bala se ga je na smrt in bržčas slutila, da lahko pride do najhujšega. A policija niti tokrat ni ukrepala. Nepojmljivo! Bojda ne more, če so prisotne zgolj grožnje (olajševalna okoliščina pa naj bi bila med drugim, da niso storilca še nikoli obravnavali zaradi hujšega nasilništva). Ali jim tako opevani in genialni slovenski zakoni res preprečujejo ukrepanje? Ponavljajoče se grožnje niso dovolj? Ogled njegovega profila na facebooku tudi ni bil dober dodatni namig, da je človek nevaren? Mož, ki gre spat z orožjem in se z njim zbudi? Je to strast, je to bolezen? Znamo ločiti? No, zdaj policiji zagotovo ne bo treba nič več ukrepati. V konkretnem primeru. Kajti mrtva sta oba.
Tukaj se je meni prelomil svet. Kajti prepričali so me, da imamo izvrstne zakone, varne hiše, usposobljene strokovnjake v primeru nasilja nad žensko. Tako tudi v današnjem intervjuju (ki pa je nastal pred tragedijo) pojasnjuje varuhinja človekovih pravic. Vse, kar moramo mi narediti, je prepoznati nasilneža in ga prijaviti ustrezni inštituciji. Kajti, po Vlasti Nussdorfer, »zakoni so dobri«. Nak, nič ni res, kot tolikokrat doslej se je izkazalo, da slovensko pravo na svoj perfidni način vedno znova brani nasilneže. In ne mislim samo tistih, ki se izživljajo znotraj svojih domov, ampak tudi zunaj njih, in ne glede na to, na katerem položaju v družbi so. Nasilje ni le bolezen močnejših, vplivnejših in nadrejenih, temveč tudi podrejenih!
In se ponovno ne čudim, da ženske žrtve nasilja ne prijavljajo svojih storilcev, najpogosteje partnerjev in zakonskih mož, ker vedo, da jih uradni organi ne bodo zaščitili in bodo zato doma doživljale še hujše oblike nasilja ali bodo morale pač skozi pravno kolesje, ki jih bo zaradi načinov in postopkov, kakršne imamo, zmaličilo do konca. Njih osebno.
Zatorej je resnično prava rešitev – kurativa. Kar pomeni, da se izogibamo bolnih in nezrelih moških in si jih ne izbiramo. Če smo iz otroštva zaznamovane z nasilnimi podobami, mislimi in dejanji, potem najprej pozdravimo sebe. In četudi nismo (poznam take primere), nam lahko preti nasilen partner. Številni nasilneži, ki so običajno tudi alkoholiki (prikriti ali odkriti), so izjemno manipulativni in niso vidni na prvi pogled. Seveda si vsi izberejo šibkejšo družico, žensko, ki v življenju ni dosegla minimalnih ciljev in je polna nesamozavesti, torej kot naročena za gospoda pacienta. On jo začne kmalu strojiti po svoji podobi. S prepovedmi, grožnjami, lažmi in manipulacijami. Prej ali slej ji pove, da je niče in če ne bi spoznala njega, bi bila največja nebodigatreba na svetu. On pa da je njen rešitelj. Prosim vas, opazujte ženske, ki si v partnerjevi družbi komajda upajo spregovoriti. Grozljivo. A ne pozabimo: tovrstni pacient genialno zmanipulira tudi njene najbližje, človek kar verjeti ne more, kako laž postaja resnica, kako obrača enega za drugim, tisti pa, ki se mu postavi po robu, je njegov največji sovražnik in bo naredil vse, prav vse, da ga odstrani iz svoje bližine.
Če ženska zmore, se loči in se od patološkega nasilneža, tako verbalnega kot fizičnega, dokončno ogradi. Ena izmed bolj razširjenih tovrstnih bolnih vezi je, da se družno podata v alkohol in se skupaj zapijeta in zapadeta v druge deviacije, sploh ko ju otroci zapustijo, kar je dokončna katastrofa. Potem se zgodba konča – kot vidimo, strahotno – s smrtjo, in tega je v Sloveniji vse več. Nasilnež najprej pokonča partnerico, kajti ona je njegova nesporna lastnina, nakar še sebe.
Enkrat je vsega dovolj. Enkrat v življenju. Drage ženske, vem, da ni lahko, vendar vas prosim, da se borite za življenje, in ne za smrt. Da ločite, kaj je prav in kaj narobe. Ne zatiskajte si oči, ne uničujte sebe in svojih otrok in pojdite proč od nasilneža. Proč, preden prideta skupaj. In proč, tudi če sta skupaj. Za ceno življenja.
