Zato najbrž ni čudno, da me je mami, ko me je hotela spraviti k zobozdravniku, ki se ga že od majhnega blazno bojim, podkupila tako, da mi je obljubila novo pobarvanko. Samo to je za silo pomagalo, če so me hoteli spraviti na tisti zlovešči stol. In ko je bilo muk konec, sva – v približno polovici primerov, za drugo polovico je pač (upravičeno) ocenila, da si nagrade ne zaslužim – zavili v knjigarno. Uživala sem v prebiranju dolge police pobarvank, na koncu pa vedno izbrala najdebelejšo med vsemi.
Stara mama, pri kateri sem se pazila, ko sem bila še predšolarka, mi večkrat pove, da ko sem se z nečim zamotila, nisem niti slišala niti videla ničesar drugega na svetu. Povsem zatopljena sem bila v tisto, s čimer sem se igrala, kar se na neki način v mojem življenju kaže še danes. Pri delu sem perfekcionistka, in če se nečesa lotim, ne mirujem, dokler stvari ne izpeljem do konca.
Bržkone so mi bile tudi zato pobarvanke tako všeč. Od črte do črte sem imela prostor, ki sem ga lahko oblikovala po svoje. A vendar le znotraj neke oblike. Če sem z barvico po pomoti zašla čez, sem se jezila. Meje so me nekako pomirjale – ker jih moj neukrotljivi karakter pravzaprav rabi. Še kako rabi.
Zgodi pa se, da kdaj zavestno potegnem z barvico čez črto. Morda zato, ker mi je dolgčas. Ali ker mi to daje občutek svobode. Ali pa se samo rada nerviram, kaj pa vem! Čeprav se dobro zavedam, da časa ne moreš zavrteti nazaj in da ko je škoda narejena, je že prepozno, se na trenutke ne morem upreti skušnjavi. Poredna deklica, ki jo skrivam v sebi, takrat pride na plan in se ne ozira na nič, pa čeprav opazi očitne znake, da bi zaradi nje srce lahko pošteno nastradalo. Moje ali od koga, ki mi je blizu. »Radirka, ki bi izbrisala preteklost, ne obstaja,« so mi že marsikdaj položili na srce. »Vedno pa obstaja svinčnik za pisanje prihodnosti,« jim nisem ostala dolžna.
Zadnjič bi morala najbrž ostati lepo v postelji. Pa nisem! Prestopila sem vse meje, in to zavestno. Nisem razmišljala, nisem hotela razmišljati. Samo prepustila sem se. Seveda je nastala štala. Kdo pa mara male nagajivke, ki namesto da barvajo od črte do črte, vse pokracajo?!
Nič hudega. Ker se poznam in vem, da bom kmalu spet lahko pokazala lepo sliko. Do takrat pa ... No, do takrat bom poskušala uživati v svoji porednosti.
