Česnov strok na dan – nepridipravi stran

En česnov strok na dan odžene vse nepridiprave stran! To bi lahko držalo tako v dobesednem kot prenesenem pomenu. Česen je namreč nadvse močnega vonja, kar se ob pretiranem uživanju kaže v odzivu našega organizma (beri: smrdimo od glave do pet – od zadaha do potu in urina). Po drugi strani mu strokovnjaki priznavajo vrsto odlik v boju proti boleznim našega organizma ter ne nazadnje – za tiste, ki verjamejo v vampirje – tudi v boju proti njim.

Naravni antibiotik

Menda izvira iz centralne Azije in kakopak so ga že pred tisočletji uporabljali in gojili v zdravilne in kulinarične namene tudi Egipčani, z veseljem pa so ga za krepitev imunskega sistem žvečili tudi olimpijci stare Grčije. Tako že od pradavnine velja za eno najučinkovitejših naravnih zdravil za odpravljanje črevesnih zajedavcev ter lajšanje težav z dihanjem in prebavo. Čudežno cvetlico neprijetnega vonja omenjata tudi Sveto pismo in Homerjeva Odiseja. Še do začetka tega stoletja bojda česen ni manjkal v nobeni črni zdravniški torbi. Albert Schweitzer ga je v svoji bolnišnici uporabljal za zdravljenje presenetljivega števila različnih bolezni. Med prvo svetovno vojno so zdravniki na bojiščih z obkladki iz česnovega soka preprečevali gangreno, tako da se je pripravka mnogo pozneje prijelo ime ruski penicilin. Dandanes se razlikujejo predvsem mnenja glede tega, ali imajo tudi česnovi pripravki in izvlečki v obliki kapsul, tablet, prahov in sirupov enak zdravilni učinek ali pač to pripada le svežemu česnu. No, dokler se ne odločijo, zagotovo učinkuje svež česen.

Eterično olje s pridihom žvepla

V stroku je najmanj štiristo snovi, med drugim tudi eterično olje, sestavljeno iz žveplovih učinkovin. Mnoge varujejo celice pred poškodbami in telo pred staranjem. Znano je, da česen vsebuje pomembno žveplovo spojino aliin, ki je povsem brez vonja in barve, dokler stroka oziroma celic ne poškodujemo. Šele potem, ko česnovo čebulico razrežemo, se zgodi čarovnija. Aliin takrat reagira z encimom aliinazo in tako nastane alicin: ta pa je predhodnik celi vrsti učinkovin, ki so pomembne v zdravilstvu. Najbolj učinkovita oblika je zato na žalost (ali srečo) uživanje svežega stroka, po učinkovitosti ji sledita pravilno posušen prašek in oljni izvleček. Vsi delujejo dokaj podobno – so antibiotiki, zavirajo viruse, znižujejo holesterol, so antikoagulanti, znižujejo krvni pritisk in zavirajo raka ter verjetno varujejo možganske celice pred staranjem. Predvsem starejši ljudje vedo povedati, da česen dobro varuje spomin in deluje močno protibakterijsko. V črevesju na primer preprečuje gnitje, tako da olajša razmnoževanje mlečnokislinskih bakterij, to pa pripomore k ravnotežju črevesne flore. Tako delovanje preprečuje nastajanje črevesnih plinov, raznih krčev, drisk in širjenje škodljivih sestavin, ker preprečuje, da bi se absorbirale in s tem prodrle v kri, prek katere bi lahko povzročile motnje v organizmu.

Česnove specialitete

V našem okolju je česen dobrodošla in pogostno prisotna začimba. Po slovenski odredbi o razvrstitvi zdravilnih rastlin spada v najvarnejšo kategorijo H, ki ima enak pravni položaj kot hrana. Zanimivo je, da njegov okus, ostrino in aromo kar velik del ljudi naravnost obožuje in si ga dodaja v vse mogoče jedi, namaze in omake. Prav tako obstaja verjetno še večji delež ljudi, ki česna preprosto ne more niti videti, ne vohati, še manj pa prenašati česnov zadah svojega partnerja. No, ne glede na to, kako zelo radi imate česen, si je vseeno težko predstavljati, da bi zmazali več kot kak strok surovega naenkrat, ne da bi nam izpod čela že tekle potne srage. Surov je precej agresivna reč, vendar hitro postane krotek, če ga toplotno obdelamo. Pečenega lahko pojemo precej več – na osebo lahko računamo s celo glavico ali prgiščem strokov. Pečen tudi pridobi prav posebno aromo in se tako zmehča, da ga lahko namažemo na kruh. Eden najbolj preprostih receptov za sladokusce veli, da glavici odstranimo zunanje liste, ki se ne prilegajo tesno, in vrh porežemo tako, da je meso vseh strokov vsaj malo izpostavljeno. Glavice nato zložimo v pekač ali drugo primerno posodo, pokapljamo z oljčnim oljem ter posujemo z majaronom, poprom in soljo. Pečemo ga slabo uro na 200 stopinj. Ponudimo ga z rezinami rženega kruha, tanko premazanimi z maslom. Posamezne stroke odlomimo iz glavice in razmehčano meso iztisnemo na kruhke, po potrebi pa še malo posolimo. Čeprav se znanstveniki še niso zedinili, ali ima termično obdelan česen enake zdravilne lastnosti kot surov, je vsekakor živilo, s katerim je vredno popestriti okuse različnih jedi. Včasih lahko le s strokom ali dvema zelo hitro izboljšamo okus juhe iz vrečke ali druge instant različice jedi.

Ubijte zadah

Ne glede na to, ali boste jedli česen surov ali kuhan oziroma pečen, verjetno ne boste ravno najbolj zaželena oseba dneva, saj tak in drugačen pušča precej močen vonj: svežega bomo zaduhali predvsem pri zadahu, termično obdelanega pa pozneje, ko ga bomo »izšvicali« in izločili skozi prebavila in sečila. Pa vendarle – če pri česnu ne boste pretiravali s količino in ga jedli raje malo po malo, potem pretiranih težav ne bi smelo biti. Škoda bi namreč bilo odpovedati se tako zdravemu živilu zgolj zaradi nekaj vonja. Še posebno ker si vsaj pri zadahu lahko dokaj učinkovito pomagamo in ga odpravimo na primer s kozarcem mleka, z jabolkom, peteršiljem ali z žvečenjem nageljnove žbice. Precej ljudi prisega tudi na skodelico kave ali melisinega čaja, pomaga pa tudi tista gumijasta reč za »po vsaki jedi«.