Film romunskega režiserja Cristiana Mungia Daleč za griči pripoveduje zgodbo neuslišane ljubezni do človeka in zaslepljene ljubezni v Boga. Posnet po resničnih dogodkih v romunski družbi, opisanih v romanih Tatiane Niculescu Bran, nas ne opozarja zgolj na grehe, storjene v imenu vere, ampak na grehe brezbrižnosti, ki jih v življenju lahko stori vsak posameznik, ki slepo verjame v svoja dejanja brez ozira na sočloveka. O zgodbi in snemanju filma smo se pogovarjali z glavnima igralkama Cosmino Stratan in Cristino Flutur, ki sta za prepričljivi vlogi Voichite in Aline na canskem filmskem festivalu prejeli nagrado za najboljši igralki.
Dekleti Alina in Voichita sta skupaj odraščali v sirotišnici. Po več letih se znova srečata, ko se Alina vrne v Romunijo po Voichito, da jo odpelje s seboj v Nemčijo, kjer si bosta ustvarili skupno življenje. Voichita si je medtem zatočišče našla v samostanu na romunskem podeželju in postala nuna. V samostanu ji prepovejo odhod, Voichita se zahtevi pokori, Alina pa tega kar ne more sprejeti in si na vsak način prizadeva rešiti prijateljico. Predstavniki Cerkve zaslutijo v Alini sile zla in jo skušajo ozdraviti z izganjanjem hudiča, ki pa se konča z njeno smrtjo.
Se je bilo težko vživeti v vlogi in občutke glavnih junakinj?
Cristina: Zame je bilo vse skupaj zelo travmatična izkušnja, saj sem morala z likom veliko prestati.
Cosmina: Mislim, da sem prvič v življenju igrala lik, ki je neodločen. Ni se mi bilo ravno treba odločiti, kaj naj verjamem, saj se Voichita kar naprej sprašuje, kaj naj naredi.
Vendar pa ste pri sebi sprejeli odločitev? Ali ste bili prav tako neodločeni in bi ravnali enako kot lik iz filma?
Cosmina: Verjetno ne.
Vama je branje knjige, po kateri je film posnet, pomagalo razumeti občutja glavnih junakinj?
Cristina: Niti ne. Scenarij je delno fiktiven, a temelji na resnični zgodbi. Brez nje ne bi bila zdaj tukaj. Zato se mi je, že iz spoštovanja do ljudi v zgodbi, zdelo prav, da preberem knjigo. Ko sem jo, pa sem jo odložila na stran, kot zgodbo, ki me trenutno ne zanima več, in se osredotočila na scenarij.
Ali je knjiga govorila o dogodkih, ki so se zgodili, in ne o občutkih, ki jih je doživljalo glavno dekle?
Cristina: Da, roman je zelo nevtralen, zelo reporterski. Vključuje le dejstva. Vse drugo, odnosi med dekletoma, dialogi, je bilo domišljija.
Kako je bilo delati skupaj? Sta se dobro ujeli?
Cosmina: Imeli sva skupni cilj in mislim, da je bilo to tisto najpomembnejše, kar naju je spodbujalo, da v film vneseva kar največ resničnosti, ustvariva pristen odnos in zgodbo. Vsi trije, vključno z režiserjem, smo imeli to ves čas v mislih.
Po življenju v sirotišnici gre Alina v Nemčijo iskat delo. Kaj točno tam počne? Se morda ukvarja s prostitucijo?
Cristina: Tega ne ve nihče. Sama sem Cristiana na začetku spraševala, ali gre za tako delo, saj bi to čisto spremenilo razvoj lika. Vendar pa je rekel, da se najbrž ne ukvarja s prostitucijo, saj ni take vrste dekle. Že v sirotišnici je bila Alina tista, ki se je pretepala s fanti in bila vedno zelo močna in trdna osebnost, zato menim, da se ne bi kar tako ujela v svet prostitucije. Verjetno pa je v Nemčiji trdo delala v hotelu ali kot hišna pomočnica.
Se vam zdi, da življenje v samostanu spremeni Voichitin pogled na svet? Je to glavni razlog, ki razdvoji dekleti, ali na to vpliva tudi razdalja?
Cosmina: Mislim, da je krivo oboje. Ob začetku filma postaja vez med dekletoma čedalje šibkejša, morda zaradi razdalje, ki ju ločuje, morda zato, ker sanjata o skupnem življenju in kmalu spoznata, da tega, kar si želita, ne bo lahko doseči. Mislim, da moja junakinja preprosto ni prenesla dejstva, da je Alina odšla. Ker ne zmore v tem svetu obstajati sama, poišče nekaj ali nekoga, ki ji bo v oporo.
Ko se ponovno srečata, pa je med njima še vedno nekakšna povezanost?
Cosmina: V filmu je zelo smešna izjava, ki zveni še bolj smešno v romunščini in gre nekako tako: Ni isti moški, ki gre, in moški, ki se vrne.
Češ da te vsako popotovanje v življenju spremeni?
Cristina: Da, sploh če greš v samostan, kjer je svet čisto drugačen. Voichita se namreč ne preseli iz enega mesta v drugo, dejansko se preseli iz enega vesolja v drugo. Ko se Alina vrne, še vedno išče staro Voichito, ki ji pomeni tako veliko. Nova verzija ji ni znana in ji ni všeč. Iz nje poskuša izvleči staro Voichito, tisto, ki jo pozna, s katero je povezana.
Verjetno se zdaj razlikujeta tudi v načinu življenja. Alina gre s trebuhom za kruhom v Nemčijo, kjer je obkrožena z materializmom, Voichita pa živi v samostanu, kjer cenijo duhovno rast.
Cosmina: Na začetku gre pri obeh za preživetje. Voichita gre sprva v samostan, ker potrebuje zavetje, nekoga, ki bo skrbel zanjo. Stvari se spremenijo, ko odkrije nov način razmišljanja.
Cristina: Alina je drugačna. Je dekle, ki si želi ustvariti svoje življenje na svoj način in s svojo močjo. Voichita pa je vedno iskala nekoga, na kogar se lahko zanese, ki jo bo vodil skozi življenje, skozi sistem. Zato ni imela toliko poguma, da bi ga vzela v svoje roke.
Smo torej rojeni v določene osebe?
Cristina: Ja, nekateri ljudje so bolj odvisni od drugih, bolj se bojijo življenja. To je tudi ena izmed izjav v filmu: »Česa se bojiš, življenja?« Zdi se mi najpomembnejša.
Če bi bile vloge obrnjene, ali vaš lik ne bi obstal v samostanu?
Cristina: Ne, tega ne bi prenesla, saj je bolj vzkipljiva in hitro reagira. Vedno nekaj počne in želi nekaj narediti tudi iz svojega življenja. Zato odide v Nemčijo in k rejniški družini, saj si želi ustvariti življenje in narediti načrte, kako bosta z Voichito živeli skupaj in imeli hišo. Alina je bolj praktična in ni oseba, ki bi se zanašala na druge, da ji bodo povedali, kaj naj počne in kako naj živi.
Alina se iz Nemčije vrne po Voichito, vendar ta ne želi več oditi z njo. Kaj je bolj tragično v zgodbi, to, da Alina ne doume odgovora prijateljice, ali da Alina na koncu umre?
Cristina: Ne vem, smrt se mi zdi precej tragična. Mislim, da tega ne moreš primerjati. Življenje je namreč najdražje darilo. Če pride nekdo in ti ga vzame, je to narobe.
Čeprav živiš nesrečno življenje?
Cristina: Ja, ampak vsaj spremeniš ga lahko. Dokler si živ, lahko vse spremeniš. In to je ravno tisto, kar poskuša narediti Alina. Imela je namreč nesrečno usodo, ki jo zdaj poskuša preseči in si ustvariti normalno življenje.
Vendar pa Alina ne more spremeniti svoje prijateljice?
Cristina: Ne, in to je tisto, česar ne razume. Ne razume, da oseba, ki jo je poznala prej, ne obstaja več. Ker je ujeta v preteklosti, se je tudi ne more rešiti. Sama sem se veliko spraševala in prigovarjala Alini v svoji glavi, naj gre že enkrat stran, naj jo pusti za seboj, saj bo našla koga drugega, ker je čudovita oseba.
Ampak ljudje tega ne slišimo radi. Do takih spoznanj se moramo dokopati sami.
Cristina: Mislim, da je pri Alini drugače, saj tako močno reagira zaradi travm, ki jih ima iz otroštva, ko je živela v sirotišnici. V njej je globoko zakoreninjena samota. Človek z družino in normalnim življenjem bi ob zavrnitvi nekaj časa vztrajal, potem pa razumel, odšel in nadaljeval svoje življenje. Ona ni zmogla. Mislim, da imajo sirote drugačno notranjo strukturo in se močneje odzovejo na zavrnitev kot drugi ljudje.
Sta se zelo poglobili v življenje v sirotišnici, ko sta se pripravljali na vlogo?
Cristina: Jaz sem že pred snemanjem filma poznala življenje v sirotišnici in samostanu, tako da mi je bilo laže razumeti okoliščine.
Cosmina: Ko sem bila v srednji šoli, smo med zimskimi počitnicami nosili darila otrokom v sirotišnici. Vendar pa sem med snemanjem spoznala, da moram sama ustvariti ozadje za svojim likom, da bo zgodba kar se da resnična. Življenje v sirotišnici se mi zdi ena izmed najpomembnejših prelomnic v življenju glavnih junakinj, ki ju zaznamuje in vodi v druge dogodke, zato sem si poskušala predstavljati občutke in se vživeti vanje.
Kako pa sta se vživeli v vlogi? Gre za miselni proces, obstajajo kakšni napotki ali vama je pomagal režiser?
Cosmina: Cristian naju ni nikoli posebej spraševal in spodbujal, o čem naj razmišljava, ker je videl, da imava vse to že v mislih. Posebnih napotkov, kako se vživeti v vlogo, ne poznam. Sem pa pisala dnevnik o svojih občutkih.
Slišala sem, da veliko igralcev to počne.
Cosmina: Dnevnik ti je lahko v veliko pomoč. Pogosto namreč pozabiš na stvari in občutke, ki so se zgodili, če o njih le razmišljaš. Potem jih naslednjič ne znaš več sestaviti v celoto. Tako pa se lahko zaneseš na to, kar si zapisal.
Snemanje je trajalo dva meseca in pol, ves ta čas pa ste bili na kraju, ki je bil izoliran od preostalega sveta. Je okolje pomagalo, da ste se vživeli v zgodbo?
Cristina: To je bila kot druga resničnost, ki nam je seveda pomagala ostati v vlogah, bliže zgodbi, saj ni bilo nikakršnih zunanjih vplivov, stikov z družino, ničesar.
Kako se je bilo potem vrniti v resnični svet?
Cristina: Bilo je zelo težko. Čudež snemanja filma se je razblinil.
Čeprav je šlo za težko zgodbo?
Cristina: Igralci smo smešni. Radi trpimo med snemanjem, in ko se konča, jočemo.
Vendar sta ohranili stike, se vidita vsak dan?
Cosmina: Ja, ampak nihče več ne kriči akcija. (smeh)
Prejeli sta tudi nagrade na canskem filmskem festivalu. Verjetno sta bili zelo ponosni?
Cristina: Takrat nisem imela časa, da bi me preplavila čustva. Vse se je namreč dogajalo tako hitro. Spominjam se, da sem morala razmišljati o zelo praktičnih stvareh, kot recimo, naj se ne spotaknem. Ko sem stopala proti odru, pa tudi, ali naj poljubim Aleca Baldwina ali naj mu samo sežem v roko. Imela sem res čudna občutja. In potem sem na odru naenkrat spregovorila. Šele čez tri tedne sem si upala pogledati posnetke podelitve nagrad, pojma nisem imela, kaj sem takrat govorila. Bila sem čisto presenečena sama nad sabo, kar je včasih dobra stvar.
Največji greh, o katerem pripoveduje film, naj bi bil greh brezbrižnosti?
Cristina: Ne vem, ali je to res. Vsi udeleženi namreč poskušajo pomagati tako, kot se njim zdi pravilno. Zdravniki v svoji aroganci in tudi duhovnik, ki misli in dejansko verjame, da je Alino obsedel hudič. Vsi imajo dobre namene.
Torej leži problem v celotni družbi, v tem, da želi vsak vsiliti svoje ideje o tem, kar je prav?
Cristina: Najbolj človeška stvar, ki jo naredijo v samostanu, je, da pomagajo dekletu na človeški ravni, ji dajo hrano in ljubezen, to, kar potrebuje. Vendar pa ji hkrati želijo vsiliti še druge ideje, ki se njim zdijo pravilne. V življenju v določenih trenutkih skušamo ljudi prepričati o čem, kar se nam zdi prav, ne da bi pomislili, ali je to res pravično do druge osebe. Če želimo nekomu pomagati na silo, bo morda rezultat drugačen, kot smo si želeli.
Je to problem Katoliške cerkve?
Cristina: To je problem vseh sistemov, verskih in političnih, saj delujejo tako, kot mislijo, da je edino pravilno. Ko želijo svoje prepričanje vsiliti nekomu, ki se z njim ne strinja, se pojavijo težave.
Je tako ortodoksno mišljenje zelo prisotno v romunski družbi?
Cristina: Naša država naj bi bila zelo ortodoksna. Večinoma so ljudje ortodoksni, vendar to še ne pomeni, da ne počnemo mnogo stvari, s katerimi se Cerkev ne strinja. Uradno si lahko zelo ortodoksen, vendar pa v zasebnem življenju delaš marsikaj, s čimer se tvoj duhovnik ne strinja.
Kako so film sprejeli v Romuniji? Je doživel veliko kritik?
Cristina: Bilo je veliko različnih komentarjev. Nekateri duhovniki so dejali, da sploh ne govori o cerkvi in veri, ampak da gre zgolj za zgodbo med dvema dekletoma, in so dejansko razumeli globlje sporočilo. Spet drugi duhovniki so film kritizirali, saj po njihovem mnenju o teh stvareh ne bi smeli govoriti. Večina ljudi, s katerimi sem govorila, pa je doumela, da bolj kot o veri in drugem govori o človeškosti.
