Njegov predhodnik tej nalogi očitno ni bil kos, med drugim ni izpolnil obljube, ko je v prvi polovici svojega pontifikata dejal, da bo vse kleriške pedofile izobčil iz Cerkve. Da žrtve pedofilskih izprijencev nimajo podpore v vrhu Katoliške cerkve, poudarja tudi Janja Škrjanc, predsednica Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve, ki je tudi sama doživela neprijetno izkušnjo.
Kako pomagate žrtvam pedofilskih duhovnikov?
Žrtvam spolnih zlorab duhovnikov pedofilov svetujemo, da morajo zlorabo najprej prijaviti. Če tega same ne zmorejo, naj povedo staršem ali drugim osebam, ki jim zaupajo. Obstajajo tudi brezplačni telefoni za žrtve spolnih zlorab. Vsem, ki se obrnejo na naše društvo, svetujemo, kako naj ukrepajo, kam naj se obrnejo. Posredovali smo tudi že pri policiji. Apeliram na vse starše, naj svojim otrokom verjamejo, kaj se jim je zgodilo, naj jim bodo v oporo, kajti travme, ki jih doživi otrok ob spolni zlorabi, so lahko tako hude, da posledice ostanejo vse življenje. To poudarjam zato, ker smo že imeli primer, ko so starši stopili na stran duhovnika pedofila, in ne otroka.
Pravite, da ste posredovali pri policiji. Kaj konkretno se je zgodilo, kako se je odzvala, kako se je zgodba razpletla?
Izvedeli smo, da na osnovni šoli duhovnik zlorablja deklico, dali smo prijavo na policijo, ta se je odzvala takoj. Ko pa so prišli do staršev, so to zanikali in dejali, da ni to nič hudega. Prijava ni dobila epiloga. Kasneje smo izvedeli, da je RKC premestil duhovnika v drugo župnijo.
Nam opišete kakšne primere, ko vas anonimno kličejo žrtve spolnih zlorab in iščejo pomoč? Kaj vam pripovedujejo? Ali jih Cerkev poskuša ustaviti, da ne bi svoje tragične zgodbe povedali v javnosti?
Imeli smo primere, ko so nas žrtve poklicale in prosile za nasvet, kako naprej. Ena od njih nam je povedala, da ji grozijo, če bo to povedala v javnosti. Druga se je s svojim problemom obrnila tudi na poslanca, a ji je dejal, da lahko konča v zaporu, če bo še naprej klevetala duhovnika. V več primerih je RKC zagrozila z večnim prekletstvom, dejstvo je, da poskuša narediti vse, da zloraba ne bi prišla v javnost. Cerkev ne prijavlja svojih duhovnikov pedofilov policiji, pogosto se to rešuje med starši in RKC. Nekaj primerov rešujejo znotraj Cerkve in ti ne pridejo v javnost. Cerkev poskuša svoje duhovnike pedofile zaščititi tudi tako, da jih premešča iz ene župnije v drugo. Praksa pa je pokazala, da tak duhovnik v novi župniji nadaljuje kriminalno-nemoralno početje. Primere, ki pridejo v javnost, pa RKC najprej zanika in poskuša vso krivdo prenesti na žrtve, češ da so same krive. Kadar je bilo duhovniku pedofilu dokazano, da je spolno zlorabil otroka, ko je bila obsodba pravnomočna, pa smo bili priča nizkim kaznim. V Sloveniji tudi nimamo zakonodaje, ki bi Cerkvi nalagala, da mora sama plačati odškodnino za povzročeno kaznivo dejanje in prestane travme v primeru spolnih zlorab.
Kako bi vi še spremenili zakonodajo? Bi morali kazensko odgovarjati tudi tisti župniki, ki so vedeli za grehe svojega kolega, pa so molčali?
Kazni so absolutno prenizke. Dobro bi bilo tudi narediti seznam duhovnikov pedofilov in laikov pedofilov, zato da bi starši, ki zaupajo svojega otroka v varstvo cerkvi ali vzgojnim zavodom, lahko preverili, ali med njihovimi vrstami obstaja možnost zlorabe otroka. Zakonodaja v Sloveniji bi morala biti urejena tako kot v ZDA, kjer mora Cerkev plačati odškodnino za kazniva dejanja in povzročene travme.
Vsak duhovnik, ki ve za kolega, da spolno zlorablja otroke, in o tem molči, je sokriv pri kaznivem dejanju in bi za to moral tudi moralno odgovarjati. V takih primerih ga ne bi smela vezati zaobljuba molčečnosti.
Po izbruhu pedofilskih škandalov je cerkveni vrh, tudi v Sloveniji, dejal, da se bo zavzel za strožje ukrepe proti duhovnikom pedofilom. Ali v vašem društvu opažate kakšne spremembe ali gre zgolj za slepilo za javnost?
Če sklepam po izjavi kardinala Rodeta, da so v Sloveniji žrtve presegle mejo normalnega, potem zagotovo lahko govorimo samo o slepilu za javnost. Taka izjava je skrajno žaljiva do žrtev in nemoralna za tistega, ki jo poda, in za RKC. Papež Benedikt se je v ZDA opravičil vsem staršem in žrtvam spolnih zlorab ter obljubil, da bo vse duhovnike pedofile izključil iz RKC, pa tega ni storil. Tudi papež Frančišek je dal obljubo, da bo to popravil. Če sklepamo po zadnjih informacijah, potem lahko rečemo, da je v Sloveniji ta obljuba papeža Frančiška dobila svoj epilog, saj imamo prvi primer najhujše mogoče cerkvene kazni, izključitve duhovnika pedofila iz duhovniškega stanu. V društvu to pozdravljamo, to je prvi mali korak Cerkve v pravo smer, drugi pa bi bil, da povrne odškodnine žrtvam spolnih zlorab.
Tudi vas je v mladosti spolno zlorabil župnik. Kako je dogodek vplival na vaše življenje in kako ste se izkopali iz tega pekla?
V trenutku, ko otrok doživi spolno zlorabo, se njegovo otroštvo konča, vstopi v svet strahov, bolečine, samoobtožb, jeze, sovraštva, maščevalnosti, nizke samopodobe. Da vse to preživi, si ustvari namišljen svet, kjer ni bolečine, strahov. Tja se zateče, da preživi. Vse to, kar se mu je zgodilo, največkrat potlači globoko v podzavest, toda travme ostanejo in živijo z njim. Tudi ko odraste, največkrat ne zna več ločiti stvarnega sveta od namišljenega. Vse pogojuje s svojo iluzijo. Ko se pojavijo težave, jim največkrat ni kos, vedno se počuti ogroženega, nesprejetega, nečistega. Pogosto se zateče v drogo, alkohol ali celo samomor.
Prvi korak, da žrtev pomaga sama sebi, je povedati na glas, kaj se ji je zgodilo, se ponovno spoprijeti z vsemi občutki, ki so globoko v podzavesti. Pomaga tudi vprašanje »zakaj«?
Da, ta zgodba je tudi del mene. Ko sem prvič spregovorila o tem, kaj se mi je zgodilo, so na dan privreli vsi občutki krivde, jeze, sovraštva, samoobtoževanja, maščevalnosti, razvrednotenosti. Gojila sem jih globoko v podzavesti in so me paralizirali, da nisem mogla živeti svobodno in normalno. Takrat mi je prišla v roko knjiga Govor na gori. Prvič sem prebrala o zakonu vzroka in učinka, ni reakcije brez akcije. Kar sejemo, to žanjemo. Ugotovila sem, da moram najprej odpustiti, da se rešim vseh negativnih občutkov. To mi je pomagalo, da sem se osvobodila in zadihala s polnimi pljuči.
Ste v stikih z drugimi žrtvami, ki so javno spregovorile?
Z nekaterimi sem, toda kot sem že dejala, je odločitev o tem, ali želimo izstopiti iz brezna travm, stvar posameznika. Premagati negativna čustva, ki nas paralizirajo, ni enostavno. Potrebujemo res močno voljo in željo, da želimo živeti drugače in svobodno. To je proces, ki se ne zgodi čez noč, ampak počasi. Izplača se potruditi in pogledati na situacijo z več zornih kotov.
Večina žrtev pedofilskih duhovnikov odnese svojo duševno bolečino v grob. Od kod ste vi črpali moč in pogum, da ste zgodbo razkrili javnosti?
Moje življenje se je začelo tako kot večini otrok, s krstom in katoliško vzgojo. Po tistem, kar sem doživela v otroštvu, sem se odločila, da ne želim nikoli več nič slišati o Bogu in Cerkvi, ko odrastem, ter da ne bom nikoli več prestopila cerkvenega praga. To sem tudi storila. Ko pa sem prebrala knjigo Govor na gori, sem ugotovila, da sem se oddaljila od Boga. Spoznala sem, da Cerkev zlorablja besedi Bog, Kristus samo v svoje namene, da je prikrila resnico o reinkarnaciji, da lahko nase veže ljudi. Če bi povedala, da reinkarnacija obstaja, je ljudje ne bi več potrebovali in bi propadla. Ljudje verjamejo, da jim lahko duhovnik da odvezo za grehe ter si pot v nebesa kupijo z odpustki. To ne drži, noben duhovnik nam ne more dati odveze za naše grehe. Grehi se lahko izbrišejo sami brez pomoči duhovnika, če spoznamo, da smo naredili nekaj narobe, to poskušamo popraviti, povrniti škodo, odpustiti, prositi za odpuščanje in tega ne narediti več. S tem postajamo drugačni ljudje in se zavedamo, da storimo sebi, kar storimo drugim. To je zakon vzroka in učinka: kar ne želiš, da drugi storijo tebi, tega ne stori ti drugim. Cerkev trdi, da je Bog skrivnost, da je skrit nekje v tabernaklju in da samo prek cerkve lahko pridemo do njega. To je čisto zavajanje. Da pridemo v stik z njim, ne potrebujemo posrednikov. Bog ni nobena skrivnost in ni skrit, Bog je vse, kar vidimo, kar nas obdaja, je življenje v vsakem človeku, živali, naravi, mineralih. Je dih, ki ga vdihujemo. Zato je odnos, ki ga imamo do vsega živega in mrtvega, naš odnos do Boga.
Richard Sipe je splošno priznan kot največji strokovnjak za spolnost v Katoliški cerkvi in ga spoštujejo in citirajo tudi najbolj znani teologi, na primer Hans Kung. Stališče, ki ga je izoblikoval v več kot tridesetih letih raziskovanja, je kruto in neizprosno: celibat lahko duhovnika privede do pedofilskih nagnjenj. Ali se tudi v vašem društvu zavzemate za odpravo celibata?
Absolutno da, Cerkev ga je uvedla z enim samim razlogom, namreč če bi se duhovniki poročali, se lahko zgodi, da bi se tudi ločevali. Tu pa nastane problem. Treba bi bilo deliti premoženje, tega pa RKC noče. Odprava celibata bi pomenila tudi manj spolnih zlorab otrok.
Kateri so po vašem mnenju še glavni razlogi za pedofilijo v Cerkvi? Je mogoče problematičen tudi cerkveni nauk, ki pravi, da otrok s krstom postane nova stvar, se pravi, da se ga lahko obravnava kot predmet? Poleg tega je v Bibliji še veliko citatov, ki kršijo otrokove osnovne človekove pravice in dostojanstvo.
Ko nekdo konča teologijo in postane duhovnik, ne pomeni, da se je s tem tudi biološko spremenil. Duhovnik je normalen moški z vsemi biološkimi potrebami (tudi seksualnimi), s celibatom pa jih nasilno zadržuje. To privede do tega, da se v veliko primerih približa šibkejšim, to so otroci, in nad njimi izživlja svoje seksualne frustracije. To je zame krvava biblija, saj v njej marsikaj piše. Med drugim nalaga staršem, naj dajo svojega otroka, ki ne uboga in ne spoštuje staršev ali je pijanec, kamenjati do smrti. V njej je veliko napotkov za ubijanje, morali bi jo prepovedati ali RKC naložiti, da vse citate glede ubijanja izbriše iz nje.
Kaj svetujete staršem, ki otroke vzgajajo v katoliški veri in ki obiskujejo tudi verouk?
Staršem bi svetovala, naj jih ne dajo krstiti. Pustijo naj jim svobodno voljo odločanja o tem, ali želijo pripadati neki verski skupnosti ali ne. Prav je, da jih vzgajajo v svojem duhu, toda odločitev naj bo otrokova, ko odraste. Starši naj bodo predvsem pozorni takrat, ko se otrok zapira vase, izogiba stikom z ljudmi in ko postane prestrašen.
Zagovorniki Katoliške cerkve vam očitajo, da pozornost posvečate samo pedofilom župnikom.
To preprosto ni res.
Je kritik vašega društva v zadnjih letih manj glede na to, da zdaj tudi širša javnost iz medijev in knjig spoznava vso grešnost Katoliške cerkve?
Ko je društvo prvič spregovorilo v javnosti, kaj Cerkev dela, je bilo precej groženj, tudi posameznikom. Na vse načine so poskušali preprečiti, da bi nadaljevali delo in dosegli zastavljene cilje. Toda bili smo dovolj močni. Danes pa se resnica o RKC in njenih nečednih poslih razkriva sama. Znova in znova prihajajo na dan nečednosti in vsa nemoralnost, ki jo je Cerkev toliko let prikrivala, tudi finančne nezakonitosti. Društvo je oralo ledino, zdaj je tudi medijem laže pisati o tem, ker resnica o RKC prihaja na dan.
