V koprene pretvarjanja, potrebe po ugajanju za vsako ceno, kako daleč smo od prav. Z njo je užitek govoriti, ker filtra ni. In to je tako zelo prijetno. Ko se vse naokoli sveti od prazničnih luči, ona še vedno samosvoje hodi. In zato njene oči še bolj žarijo. Sredi decembra bo, kot pravi, v Kinu Šiška recitirala strašne pesmi. Ob njej bo Zlatko Kaučič, tolkalist.
Nekoč je eden mojih intervjuvancev izjavil, da je optimizem »privilegij« tistih s histerično naravo. Kaj vi menite o optimizmu, pozitivni energiji in taistem mišljenju?
Alergična sem tako na izraz pozitivna energija kot na izraz pozitivno mišljenje. To je kičeraj. Moja poezija izraža moj pogled na svet. Svet, ki je grozljiv. Svet, v katerem moč zmaguje nad šibkostjo, brezobzirnost nad nežnostjo. Vse se neustavljivo vrti na kolesu časa. Kar je lepega, dragocenega, dobrega ... tega je malo, blešči se na ogromnem ozadju zla, temačnosti, obupa, trpljenja. Ampak to je tema vse moje literature, razen tiste iz žanra satire. Tam se norčujem iz vsega trapastega, smešnega.
Datum recitala s Kaučičem, 16. december, je odlično izbran, mi pisan na dušo. Kajti takrat vlada po vsem svetu nasilno zvončkljanje, vse je tako pisano in kičasto, sprevrženo. Darila se kupujejo zgolj zato, ker so božični prazniki, ljudje se vedejo nasilno veselo, optimistično. Zraven pa nočejo pomisliti, da živimo v svetu, v katerem vlada zlo. To me že vse življenje spremlja, ta osuplost nad brezbrižnostjo do zla. Ko se ljudje ne zmenijo za to, da je v človeški naravi veselje do ubijanja. A to še ni vse! Obstaja tudi veselje do mučenja, prizadevanja hudega drugim, veselje do tega, da drugemu vzameš to, kar ima rad, da si to nato prilastiš in – uničiš.
Vse življenje poslušam, zakaj je v moji poeziji toliko grenkobe. Pa pravim, da je dosti pesnikov, ki pišejo o ljubezni, rožah in pomladnem vetru. Saj ni treba brati ravno moje poezije, ona pač odseva mene, moj pogled na svet. Vsake toliko sem, ko jo vzamem v roke, vedno znova presenečena nad njeno aktualnostjo. In če Slovenija še ne doživlja katastrofe, je ta na prvi pogled celo še daleč, ni zagotovila, da se ne bo pripetila tukaj in zdaj.
Ko so Slovenci proslavljali osamosvojitev, suverenost države, niti pomislili niso na to, da za prvim vogalom teče kri, odmevajo kriki mučenih in posiljenih, umirajočih. Za prvim vogalom je bila vojna v Bosni, Srebrenica, pa Ruanda, Južna Amerika, fašizem. Nočejo videti, ker hočejo živeti z občutkom, da v svetu vlada – pozitivna energija.
Imam občutek, da bi vas kar pobralo, če bi morali glasno recitirati knjigo Zakon privlačnosti.
Jaz bi ostala živa, ne morem pa zagotoviti, da tudi tisti, ki bi mi kaj takega ponudil. (Smeh.) Čeprav sem stara, še imam kremplje.
- CELOTEN INTERVJU NAJDETE V SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS.
Decembrska Onaplus, ki vas od danes že čaka na prodajnih policah, je, kot se za ta čas spodobi, posvečena praznovanju. Življenja. V njen vas čakajo še pogovori z Vesno Vuk Godina, Mileno Zupančič, Milanom in Vladom Kreslinom ter Ferijem in Lenom Lainščkom.
