Če petelinček ne zapiska, mu popravi luknjico

Slišati je bilo, kot da vstopam v prvi razred glasbene šole. Starejši gospod s kratko pristriženimi sivimi lasmi je namreč ravno upeval petelinčke, piščalke iz gline, ki so se, kot je dejal, rodili brez posluha.

V vsakega je vpihnil, in če ni lepo zapiskal, mu je popravil katero izmed treh luknjic na trupu in kmalu je bil ves zborček uglašen.

Leopold Zupančič iz Dolenjega Gradišča pri Šentjerneju ali Polde, kot ga kličejo, se je rodil leta 1945, sredi prvega svobodnega poletja po vojni. Glina mu je bila položena v zibko, še shodil ni, ko se je, v domači hiši na Vrhu pri Šentjerneju, že motovilil očetu lončarju pod nogami, iz gline delal kroglice in tu in tam kakšno tudi pojedel. Da bi se prvorojenec izučil za kaj drugega kot za lončarja, najbrž ni bilo pomisliti, a za ljubi kruhek je namesto lončarskega vretena vrtel volan kamiona.

S prvo furo, kot so jim pravili, v domovini si je pripeljal material za gradnjo hiše. Polde bi nadaljeval očetovo obrt, a lončarstvo tedaj ni več omogočalo dostojnega zaslužka, gospodinje niso več kuhale na ognjiščih in krušnih pečeh, cvetlični lončki so bili v trgovinah cenejši, kot bi stal kos gline.

Za sklede le najboljšo glino

Zgodaj je spoznal, da je lončarjenje trdo prigaran kruh, že od malega je moral bos, v kratkih hlačah tlačiti in mehčati glino, pogosto prehlajen, revma ga še vedno opominja na te čase, ki pa so bili kljub vsemu lepi.

Spominja se, kako sta z očetom vpregla voz in se odpravila na Grobeljsko gmajno nakopat za izdelavo skled najboljše sive gline. Plast za plastjo je bilo treba odgrinjati z lopato, ne bo pozabil, kako ju je nekoč na njivi, kjer sta kopala tri metre globoko, zasula gornja plast peska in zemlje.

Običajno sta nakopala zalogo tudi za celo leto, a jo je bilo treba prej še očistiti. »Poglejte, tu imam stroj za čiščenje gline, ki ga je uporabljal še moj oče,« reče mojster Polde in v roke vzame nekaj srpu podobnega z ročajem na vsaki strani.

»S tem smo strgali kot list tanke plasti gline, tako da smo lahko začutili in odstranili vsak najmanjši kamenček. Nastrgano glino smo morali zatem mesiti kot testo, tudi do dvanajstkrat pregnesti, vsekakor pa ne manj kot osemkrat.« Njegove krepke mišičaste roke, ki si jih briše v siv lončarski predpasnik, mi povedo, da so pregnetle na stotine in stotine kilogramov.

Usnjeni pašček ovčje potrebušine

Danes se že očiščena in pregnetena glina kupi v večkilogramskih kvadrih. Od takega Polde odtrga kos in položi na električno vreteno. Z roko potisne na sredino, kjer se naredi vdolbina, nato vzame usnjen trak, ga pomoči v vodo, spretno prime še z drugo roko, začne ravnati zgornji rob posode in s kazalcem druge roke uravnava debelino stene vrteče se posode.

Usnjeni pašček iz ovčje potrebušine vseskozi pomaka v posodo z vodo in v svojem nagajivem stilu pripomni: »Na suho ni nič dobro«, a zatem vseeno vzame košček filca, s katerim deloma osuši in zgladi notranjost posode, zunanji del pa poravna s koščkom plastike, modelirko, ki je bila včasih iz češpljevega lesa.

»Zdaj bom rob malo zaokrožil na noter in nastala bo posoda za zajčjo hrano,« pravi.

Posoda je še trdno prilepljena na vreteno. Zanima me, kako jo bo ločil od šajbe, kot ji pravi, saj je še vsa mehka. Od nekod potegne tanko žico in z njo kot rokohitrc z enim potegom odreže dno od podlage, posodo previdno dvigne in mi reče: »Gospa, zdaj pa jo vi primite.« S strahom jo primem v roke, občutek imam, kot da držim pekač iz silikona, ki se bo zdaj zdaj uvil in mi padel iz rok. Na srečo zajcem nisem uničila posode za hrano.

V peči so hodili

Svežo posodo je treba pred žganjem v peči sušiti na zraku. Kot otrok je moral nič kolikokrat preganjati mačke, ki so stikale okrog loncev. Katera gospodinja pa bi si želela latuce, posode za mleko ali smetano, z odtisi mačjih tac.

Njegov oče je imel tako veliko lončarsko peč, v kateri si lahko hodil, se spominja Polde, tudi po 800 kosov lončenih izdelkov, rdečih kot razbeljeno železo, so lahko žgali naenkrat.

Lončar je moral biti zares izurjen, da je v peči dobil primerno temperaturo. Edini termostat je bilo izurjeno oko, ki ga je kalilo veliko let prakse. Ko se je hči Silvija odločila, da bo postala lončarka, ji je obljubil pomoč. Marsikaj je poenostavljeno, a še vedno je ogromno ročnega dela in tudi danes se z lončarstvom ne da obogateti.