Na trgu v Atenah se je 77-letni upokojenec ustrelil v glavo. Pred samomorom naj bi zakričal, da otrokom noče zapustiti dolgov. Obupani pa so očitno tudi Italijani, 78-letna Sicilijanka se je zaradi znižanja pokojnine kot posledice varčevalnih ukrepov italijanske vlade vrgla iz četrtega nadstropja svojega stanovanja in umrla. Zato so ene prvih besed Alojzije iz Maribora, da bi si »že zdavnaj vzela življenje, če ne bi imela vnučkov«, šokantne. Če bo imela srečo, se bo konec leta upokojila, če ne, bo nekaj naslednjih let živela z 266 evri na mesec. Kdo bo prevzel odgovornost za človeška življenja?
Denarna socialna pomoč, ki jo prejema Alojzija, je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb, kar omogoča preživetje, preberem na spletni strani Ministrstva za delo družino in socialne zadeve RS (MDDSZ). Določena je z zakonom o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre), ki je začel veljati 1. januarja 2012.
Alojzija ima za sabo 34 let delovne dobe. Ko je čistilni servis, pri katerem je delala, propadel, je – invalidka – pristala na borzi dela. Zdaj je stara 54 let in prejema 266 evrov na mesec. Videti je utrujena. In tako se tudi počuti. Ko jo vprašam, kolikšni so njeni stroški, če so prejemki v že omenjeni višini, pred mano razprostre račune, ki se zdijo kot kazen za življenje. »V zimskem času sem dala za plin 150 evrov, 50 za najemnino, 60 evrov je obratovalnih stroškov, 30 dam za elektriko ... Na koncu imam stroškov za več kot 300 evrov. Vem, da je plin nevaren, a nimam 30 evrov za pregled plinske peči.«
Zdravje, ljubo zdravje
Na ministrstvu nam posredujejo analizo minimalnih življenjskih stroškov, na podlagi katere se je leta 2009 za več kot 20 odstotkov zvišala minimalna plača in ki so jo upoštevali tudi pri določitvi višine denarne socialne pomoči (DSP). Ta se je z novo socialno zakonodajo z 230 evrov zvišala na 288,81 evra, vendar je bilo nato z interventnim zakonom, sprejetim decembra 2011, povišanje omejeno na 260 evrov. A kako ta znesek vnesti v življenje, je povsem druga pesem. Če upoštevamo, da Alojziji s svojo magično sposobnostjo – kajti kaj mnogo drugega ji ne preostane – uspe plačati vse račune, potem bi bilo dobro, da bi tudi kaj jedla. Tu in tam se napoti na Rdeči križ, kjer dobi paket riža, moke in testenin. Tudi na kilograme. Ampak! Kaj se dogaja z zdravjem? Mnogo ljudi je vsak dan v precepu, ali naj jim bo toplo ali naj bodo raje siti. Kdor trdi, da revež lahko je zdravo, noče pogledati resnici v oči in prelaga odgovornost na nepravi naslov. Pojdite v trgovino in preštejte metre polic, pove dr. Tadej Battelino, dr. med., in preštejte tiste, ki so namenjene nezdravi hrani, in tiste, na katerih ponujajo zdravo. Potem pa primerjajte cene! V Postavitvi prehrambenih načrtov za posamezne tipe potrošnikov v Sloveniji Inštitut za varovanje zdravje predlaga, naj Statistični urad RS pri snovanju bodočega nabora živil, za katera se spremljajo povprečne maloprodajne cene, upošteva tudi kriterij uravnoteženega prehranjevanja pri izbiri živil, kar bo omogočilo realnejše vrednotenje minimalnih življenjskih stroškov v kontekstu zdrave prehrane. Tudi na ministrstvu neuradno nekateri priznajo, da je znesek precej neustrezen in da se pravzaprav čudijo, da se ni ob to še nihče obregnil.
Babi Ojza
Seveda tudi Alojzija ne je zdravo, ampak to je v resnici njena zadnja skrb. Ukvarja se z »banalnostmi«, ali ji bodo odklopili elektriko in plin. A to, kar daješ vase, ni zanemarljivo. Predvsem pri človeku, ki priznava, da samomorilske misli obstajajo, ki potrebuje samo nekoga, da bi ga poslušal in ne odslovil kot izmeček družbe. Alojzija se nima časa zavedati, da bi morala poskrbeti za svoje fizično dobro. Saj nezdravo prehranjevanje pomeni tveganje bolezni. Kajti potem moraš k zdravniku. Ne, tja pa ne, pravi. Ker ni denarja. Kaj če bom morala recept plačati? Kako, s čim? In potem je tukaj še psiha. »Hčerka ne razume, je še mlada,« pove Alojzija, »da se maksimalno trudim, da sem dobre volje, a velikokrat ne morem skriti, da sem zamorjena. Tako pač je. Edino vnukinje se veselim. Ob njej se sprostim, za trenutek pozabim, da ničesar nimam. In potem grem v Hofer in kupim veliko vrečko bonbonov za evro in pol, in vsakič, ko pride, ji dam enega, da imamo vrečko za ves mesec ... In potem mi reče, da me ima jada, vnučka ... Pravi mi babi Ojza.« Tukaj se Alojziji, kot velikokrat med pogovorom, spet ulijejo solze. Nevredno je človekovo življenje in nizka je njegova življenjska motiviranost, če živiš v nenehnem strahu, ali bo tokrat za položnice, kdo bo prišel zvonit na vrata, če kakšen mesec zamudi s plačilom ... »Zbegana sem, ne vem, zakaj se mi to dogaja, Saj nisem hudobna in nevoščljiva, a nekaterih stvari res ne razumem. Jočem, ker me je sram revščine. Pa sem
brala, da imajo poslanci v banki prihranjenih samo 13.000 evrov ... Ne gre za to, da jim zavidam. Naj imajo, če so si zaslužili, a rada bi vedela, kako so odgovorni izračunali ta znesek 276 evrov! Kaj naj bi si ljudje s tem privoščili? Vem, da v mestu v Müllerju dobim 30 paketov robčkov za evro in pol. Pa se usedem na kolo in grem ponje. In če jaz gledam na vsak evro, poslanec pa ima samo 13.00 evrov ... Ne moti me tako zelo, da nisem dodatno zavarovana, a res me zanima, kako so lahko sprejeli zakon, po katerem ima ženska, ki je 34 let delala, tako mizerno življenje. Kako naj živim s tem denarjem? Ničesar nimam.«
Tako pač je
Martina Trbanc, vodja sektorja za analize in razvoj pri MDDSZ, zainteresirano zaskrbljeno prisluhne posredovani Alojzijini zgodbi. Izhodišče za določitev zneska minimalnega dohodka je bila študija o minimalnih življenjskih stroških, ki so jo raziskovalci Inštituta za ekonomske raziskave za MDDSZ opravili leta 2009. Od zneska, ki ga je dala študija, so bili odšteti še stroški trajnih dobrin (zaradi predpostavke, da gre za kratkotrajno premostitev socialnih stisk).
»Na MDDSZ se zavedamo,« pravi Trbančeva, »da je znesek minimalnega dohodka (in s tem osnovni znesek denarne socialne pomoči – za osebo, ki živi sama) zelo nizek in da je z njim težko preživeti daljši čas. Vendar je denarna socialna pomoč (DSP) v osnovi namenjena kratkotrajni premostitvi socialne stiske posameznika (ali družine) in ne preživljanju za daljši čas. Oseba, ki se znajde v socialni stiski in prejema denarno socialno pomoč, bi v tem obdobju morala zelo intenzivno iskati delo oz. zaposlitev oz. se aktivirati pri vključitvi v programe aktivne politike zaposlovanja (APZ).«
Prag tveganja relativne revščine temelji na starih podatkih o dohodkih prebivalstva. Iz podatkov Raziskovanja o dohodkih in življenjskih pogojih (SILC) je Statistični urad Republike Slovenije izračunal prag tveganja relativne revščine v Sloveniji leta 2007 v višini 5944 evrov na ekvivalentno osebo (495,33 evra na mesec). In Alojzija? Kam sodi? Če vprašate njo, joče, ker nima ničesar, in ne zato, ker ima preveč.
Rada bi pometala ceste
Alojzija se zagleda skozi okno s steklenimi očmi. Solze si briše z robčki iz Müllerja, tistimi za evro in pol. Ko prejme izredno denarno socialno pomoč (ki je vezana za kritje izrednih stroškov za preživljanje in jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ni mogoče pokriti, op. p.), jo porabi za račun za plin.
Vse življenje je fizično delala. Mama ji je umrla, ko je imela 16 let, oče, ko jih je imela 26. Njo je zadela srčna kap, on je umrl za posledicami raka na grlu. Če ji kdo kdaj prinese 20 dag kave, se ji zelo pozna v vsakdanjiku. Sicer ničesar ne pričakuje, ampak lepo je, če kje kaj dobiš in ne izpadeš kot berač. Premišljuje, da si bo letos pozimi grela samo en prostor.
»Ne vem, kaj naj. Ne vidim izhoda ... Kaj naj grem delat? Utrujena sem. Vse življenje sem fizično delala. Naj mi dajo možnost, da pometam ceste! Zunaj bom, na zraku, se bom s kom pogovarjala ...«
Ne razume, kako je mogoče, da je na slabšem kot tisti, ki prejemajo socialno pomoč. »Veste, jaz se družim samo s takšnimi, ki nimajo veliko denarja. Tako pač je. Pa vidim, da imajo ljudje avto in bencin zanj, a vseeno prejmejo socialno podporo. Jaz pa nimam nič. Desetletja sem hodila v službo. Nisem kriva, če je moja tovarna plačala malo prispevkov. Nisem kriva! Zakaj kdo lahko prejema socialno podporo neomejeno dolgo, pa v življenju ni nič delal?! Če izvem, da bom morala še pet let živeti na 260 evrih na mesec, se pa res pripeljem pred državni zbor! Nekdo me bo že poslušal!«
