Čas za veselje ali žalost?

A se je tudi pri nagrajevanju takih učencev veliko spremenilo. Namesto veselja in pohvale dobivajo otroci vse mogoče materialne nagrade, včasih že vnaprej obljubljene ali pa jih celo sami zahtevajo. Kadar postane nagrada glavni motiv za dober šolski uspeh, ima tudi otrok pred sabo zelo jasno izdelan cilj – čim bolje narediti razred.

Čustvena in socialna invalidnost

V zadnjih letih mi mnogo učiteljev pove, da je vedno več otrok, ki učno sicer niso problematični, so pa vedenjsko. Nimajo ustreznega odnosa do učiteljev, sošolcev, svojih potrebščin. Ko jih poskušajo vzgajati, jim mirno povedo, da je pomembno, kaj znajo. O tem, da imajo vsega preveč v materialnem pogledu, najbrž ni treba pisati. Zelo radi pa se hvalisajo, kaj vse bodo dobili, če bodo odlični, prav dobri ...

Vendar so ti učenci v luči nadaljnje življenjske orientacije na poti svoje čustvene in socialne invalidnosti. Učenje je velika vrednota, mnogi se strinjajo, da je poleg ljubezni in še nekaterih življenjskih vrednot med najvišjimi. Če otroku ne privzgojimo njene prave vrednosti, potem učenje zanj ne bo postalo vrednota, ampak način, prek katerega lahko zadovoljuje svoje trenutne potrebe in želje.

Zakaj so ocene sploh potrebne?

Ali ne bi bilo zadosti učiti se zaradi veselja oz. pridobivanja znanja? Prepričana sem, da si vsi želimo od naših otrok, da bi jim bilo učenje v veselje. S tem se vedno znova poskuša vnesti v naše šolanje tudi spremembe, od prijazne šole, opisnega ocenjevanja, z igro do znanja do bolj ali manj posrečenih projektov ... Tisto, kar bi nas ob vseh teh spremembah moralo zanimati, so rezultati. Ali nam je ta in ta sprememba prinesla boljše ali slabše rezultate. Trdim, da je njihov učinek minimalen, ker je pač za vpis v katero koli šolo merodajno spričevalo oz. točke.

Učenje je delo, ne igra

Tudi če malo povprašate svoje otroke, boste dobili na vprašanje, zakaj se je treba učiti, zelo enoznačen odgovor: zaradi ocen. In v resnici to popolnoma drži. Vse prevečkrat pozabljamo, da so otroci vsaj v obdobju osnovne šole večinoma dojemljivi za tako imenovano zunanjo motivacijo. Torej ocene, pohvale, nagrade in kazni so tiste, ki so učinkovite. Učenje je ravno zaradi tega trdo delo in ne igra, kot si nekateri teoretiki domišljajo, ker ji sledi plačilo – ocena.

Zaupanje

Kako pa ob neuspehu? Ljudje smo tako naravnani, da ob svojih ali neuspehih otrok vedno najprej iščemo krivce zunaj sebe. Ko se malo pomirimo in razmislimo, se začne pravo spoznanje. Na svojih predavanjih vedno poudarim, da sta za uspešno vzgojo najprej potrebni brezpogojna ljubezen v čustvenem pogledu in kontrola v vzgojnem. Kontrola vse do končanja osnovne, srednje šole pa tudi fakultete. Glede na otrokovo osebnost morajo starši zaznati, koliko kontrole oz. zaupanja kateri potrebuje. Problem je tudi, da jih mnogo naseda strokovnjakom, ki jim govorijo, da morajo zaupati svojemu otroku, vendar teh strokovnjakov potem, ko otrok ne naredi šole, fakultete, ni nikjer več. Seveda bi bilo idealno, če bi staršem uspelo z otrokom vzpostaviti tak odnos, da bi bilo zaupanje popolno. Ker pa tega ideala velikokrat nismo sposobni uresničiti, je potrebna kontrola, da lahko pravočasno priskočimo na pomoč.

Vzgoja

Vedeti moramo, da otroci potrebujejo nas, starše, učitelje, da jih usmerjamo, jim pomagamo, postavljamo zahteve. Če nas ne čutijo v ozadju, si ustvarijo svoje razlage, jih premamijo trenutne muhe in počasi tonejo v šolski neuspeh. Namen vzgoje pa je, da se težave sploh ne pojavijo, da znamo pravočasno ukrepati in voditi otroka.

Kazen

Vsekakor je šolski neuspeh vezan na celotno družino. In kaj sledi? Če smo pri uspehu sklenili, da sledita pohvala, priznanje, potem za neuspeh sledita graja in kazen. Z razvojem permisivne pedagogike se je zgodila zanimivost. Medtem ko je pohvala sprejeta kot pomembno vzgojno sredstvo, za kazen to ne velja. Menda lahko poškodujemo otrokovo osebnost. Po mojem pa je ta osebnost že poškodovana, in to zaradi pomanjkanja učnih in delovnih navad in velikokrat tudi potuhe staršev. Le kaj je lahko hujšega kot lenoba?