Brez plastike ne moremo več živeti

Z  nami je šele dobro stoletje – prvi sintetični polimer, bakelit, so izumili leta 1907 –, in vendar je plastika vseprisotna in si življenja brez nje skoraj ne znamo več predstavljati. Ni vam treba pogledati daleč proč od sebe, da bi jo uzrli – najbrž jo imate že kar na sebi v obliki belih zobnih zalivk ali žvečilnega gumija v ustih, na koži kot dodatek kremam, kot sintetična vlakna v vaših oblačilih, da ne govorimo o elastiki v spodnjicah, podplatih vaših čevljev ali ohišju prenosnega telefona, ki ga imate nemara v žepu. Ne gre se čuditi, saj je velika družina plastičnih materialov vsestransko uporabna, lahka, trajna, prožna, odporna proti vlagi in poceni za izdelavo. Po nekaterih ocenah strokovnjakov vsako leto na novo proizvedemo približno 240 milijonov ton plastike.

A tu je še druga plat medalje. Mnogi že več let bijejo plat zvona o škodljivosti dodatkov, ki so v njej (in se iz nje tudi postopno sproščajo), kot so ftalati in bisfenol A – ti naj bi bili med drugim karcinogeni in naj bi kvarno vplivali na delovanje žlez z notranjim izločanjem, reproduktivnih organov, možganov ter srca in ožilja. Mnenja o zdravstvenih vplivih so deljena, zlasti predstavniki industrije opozarjajo, da so bile obremenjujoče študije o vplivu na zdravje opravljene večinoma na glodavcih, in to ob zelo velikih odmerkih škodljivih snovi, ki jim človek naj ne bi mogel biti izpostavljen ob uporabi. Kljub temu so v zadnjih letih ponekod že prepovedali nekatere dodatke plastiki, denimo pri izdelavi otroških igrač.

Veliko manj sporen je negativni vpliv plastike na okolje. Kot jo najdemo kot izdelek v vsakem domu, jo najdemo tudi na vsakem pločniku, v jarku ali nabrežju v obliki odpadkov, kot so plastične nosilne vrečke ali plastenke pijač. Zaradi človeške nemarnosti je veliko konča v rekah in morjih, kjer je smrtno nevarna za mnoge živali, na primer želve, ki jo lahko zamenjajo za hrano, jo pogoltnejo in se z njo zadušijo. V neki angleški reki so zabeležili umiranje rib zaradi toksinov, ki so se sproščali iz plastičnih odpadkov. Srhljivo, sploh glede na to, da se plastika v naravi razgradi šele po več stoletjih in bi – čeravno bi jo ta trenutek prenehali izdelovati – še nekaj sto let kazila vode.

Odpadniki 
ali pionirji?

Zaradi tega se marsikje, zlasti čez lužo pa tudi že v Evropi, najdejo posamezniki, ki poskušajo iz svojih življenj bolj ali manj izgnati to snov. Takšen je primer avstrijske družine Krautwaschl, katere člani so začeli po letovanju ob hrvaški obali, kjer so videli veliko odpadkov, razmišljati o lastni odgovornosti za to težavo. Kmalu so se odločili poizkusiti, ali lahko en mesec živijo brez plastike, pozneje pa je to preraslo v trajni življenjski slog. Najprej so se znebili večine plastike, potem pa začeli iskati nadomestke denimo zobne ščetke z lesenim držajem in kovinske ter steklene posode za shranjevanje živil. Navadni toaletni papir, ta je v plastični ovojnini, so zamenjali za takšnega, ki ga uporabljajo restavracije ter javna stranišča in je zavit v papirni ovoj. S tem ko so postali bolj pozorni na materiale v izdelkih za dnevno uporabo, so temeljito spremenili pristop do potrošnje in nakupovanja: vedno se dodobra povprašajo, ali neko stvar zares potrebujejo, preden jo kupijo.

Ključno za uspeh je biti pragmatičen in ne zahajati v skrajnosti, priporoča Sandra Krautwaschl. Tako recimo še vedno uporabljajo elektroniko, kjer brez plastike pač ne gre, in plastične kolesarske čelade. Tudi steklene posode za hranjenje živil imajo plastična tesnila. Se pa trudijo, da si avto delijo z drugo družino in da kupujejo čim več reči iz druge roke ter tako podaljšujejo življenjsko dobo plastiki in s tem posredno vsaj malce zmanjšujejo potrebo po njeni proizvodnji. »Nekateri menijo, da živimo kakor v kameni dobi, a ni tako. Življenje je postalo le nekoliko preprostejše, tišje in udobnejše,« pravi Krautwaschlova.

Večkratna uporaba

Bi tudi vi imeli radi nekolikanj manj plastike v svojem življenju? Kako daleč ste za to pripravljeni iti? Oglejmo si nekaj nasvetov, ki bi vas lahko vodili. Skoraj nič truda ne zahteva, da si v trgovini ne postrežemo vsakič znova z novo plastično vrečko. Imejte venomer eno s sabo in jo uporabljajte, dokler se ne strga, ali, še bolje, imejte takšno iz blaga, ki vam bo služila lep čas. Ko kupujete, naj na vašo odločitev ne vpliva le izdelek, marveč tudi plastična ovojnina. Je denimo izdelek obdan s številnimi plastmi zaščitne plastike in povrhu še v nepotrebno veliki plastični škatli? Potem raje kupite tistega, ki je v manj potratni ovojnini, recimo kruh v papirni namesto v plastični vrečki. Kupujte sadje in zelenjavo na tržnici ali neposredno od kmeta in se povsem izognite plastičnim vrečkam ali embalaži. Stvari, ki jih redno kupujete, kupujte v večjem pakiranju, kjer je seveda manj plastične ovojnine na enako količino izdelka.

Plastike ni treba povsem izločiti, le potrudite se, da jo boste preudarno uporabljali. Ostanke hrane lahko, namesto da bi jih zavili v plastično folijo za enkratno uporabo, daste v plastično posodo, ki jo boste lahko znova uporabili naslednjič. Namesto da bi takšno posodo kupili, lahko morda uporabite na primer tisto, v kateri je bila skuta.

Dobijo se seve tudi steklene in kovinske posode za živila. Pijačo lahko hranite v steklenih steklenicah, ki jih je pač bolj zahtevno prati, a se jih lahko uporablja znova in znova. Dobijo se tudi manjše steklenice, ki jih lahko prenašate naokoli namesto plastenk. Še več, imejte v pisarni lastno skodelico za kavo ali pribor, da ne boste uporabljali plastičnih za enkratno uporabo. Začimbe, sol in sladkor lahko hranite v steklenih vrčkih od marmelade in vložene zelenjave.

Plastične sklede lahko zamenjate s steklenimi ali kovinskimi, podobno si lahko marsikateri kuhinjski pripomoček omislite v kovinski namesto v plastični izvedbi, na primer cedilo za testenine, namesto kuhalnice iz umetne mase pa lahko uporabljate leseno. Zlato pravilo v vseh teh primerih je, da če obstaja isti izdelek iz plastike ali iz naravnih vlaken (bombaž ali volna), stekla, lesa ali kovine, se odločite za eno izmed zadnjih možnosti.

Če že kupite plastičnega, se pozanimajte, ali ga je ob okvari mogoče popraviti ali je le še za odpad. K zmanjševanju količine plastike pripomore tudi, da kupujete reči iz druge roke in da ne kupujete stvari, ki jih ne potrebujete nujno ves čas, ampak si jih izposodite – in ne pozabite vrniti usluge! Film na DVD-ploščku, ki si ga boste ogledali le enkrat, si na primer izposodite iz knjižnice, kot pa da ga kupite z veliko plastično škatlo vred.