Že peti dan zimskih olimpijskih iger v Sočiju smo si prislužili kar štiri medalje. Poleg srebrne odličnega skakalca Petra Prevca še dve bronasti tekačice Vesne Fabjan in biatlonke Teje Gregorin ter zlato zdaj že legendarne Tine Maze. Posebno pozornost namenjamo vrhunski trojici iz ženskega športnega tabora, ki nam ne z velikimi besedami, temveč dejanji sporoča, da se vse da, če se hoče.
Tina Maze - Moj športni cikel se končuje
Njena prva zmagovalna tekma v otroštvu je bila v smuku. V njem doslej ni prav blestela, a Soči je v njej veličastno sprožil tudi to veščino. Prav tako že znano neomajnost, prepričanje, da bo zmogla. Ne toliko premagati druge, temveč v prvi vrsti samo sebe. Tini Maze je kljub večji napaki na progi uspelo doseči enako hitro Švicarko Dominique Gisin in s tem tudi zlato kolajno. Tridesetletna trmasta Korošica, rekorderka v nizanju zmag in števila točk svetovnega pokala ter lanska svetovna prvakinja v superveleslalomu, se bo s tem zapisala v zgodovino tudi kot dobitnica prve zlate medalje za Slovenijo na zimskih olimpijskih igrah. Velik uspeh je plod nadarjenosti in garanja. Pa tudi pravih ljudi, ki jo obdajajo. Prvi so njeni najbližji sorodniki. Ti ji vedno stojijo ob strani, pa čeprav to pomeni, da ne rinejo vanjo, ji pustijo mir, kadar ga potrebuje. »Zdaj je dosegla največ, kar si je želela,« so bile prve besede ponosne mame Sonje Maze, ki je skupaj z možem hkrati napovedala, da njuna hči zagotovo še ni pokazala vsega. O tem je več kot prepričan tudi smučarkin dolgoletni trener, vodja njene ekipe in partner Andrea Massi, še en nepogrešljiv člen v resnični pravljici o zmagovalni slovenski boginji z belih strmin. Vedno znova, tudi kadar se prva ženska njegovega poklicnega in osebnega sveta znajde v slepi ulici, jo zna usmeriti na pravo pot. Iz nje mojstrsko potegniti le najboljše. Izklesati pravo junakinjo, ki se bori do konca in naprej. Tudi zato, ker nikoli ne preneha verjeti vanjo. »Držali smo se tu v cilju, do tiste napake, ki bi bila lahko usodna, pa se je izkazalo, da ni bila. Mauro je vzkliknil, da ne, da je napaka, ampak jaz sem rekel, ne, dovolj bo, in je bilo,« je v zanosu povedal za Delo po nepozabni tekmi v Sočiju. Tudi Tina, nedvomno najboljša slovenska športnica vseh časov, ni skrivala sreče. Svoje občutke je takoj po zmagi delila z oboževalci na družabnih omrežjih. »I'm olimpic champion! It can't get any better! (Sem olimpijska zmagovalka! Bolje kot to ne gre!),« je natipkala na tviterju. Po pisanju portala MMC RTV SLO pa si prav veliko odličnih nastopov Mazetove ne moremo več obetati. »Vsak športnik si želi nehati, ko je na vrhuncu. Mislim, da lepšega in težjega kot to ni. Moj športni cikel se končuje z olimpijado,« je šampijonka naznanila skorajšnji konec kariere.
»Uspehi so namenjeni borcem in vi ste borka naših src. Navdihujete nas s svojo iskrenostjo – ne skrivate padcev, srečni ste ob uspehih, ko vam ne gre najbolje, ste jezni, ko ste z vožnjo zadovoljni, ste razigrani. Pa vendar, pot do današnje medalje je še več: je pot poguma in odločnosti, trdega dela in odrekanj, težkih preizkušenj in kljubovanja. Spet stoji na olimpijskih stopničkah v Sočiju še ena ponosna Slovenka in spet je naša država ponosna skupaj z vami. Tina, vam in vaši ekipi izrekam globoko zahvalo, ker niste prenehali verjeti vase. To je pomembno sporočilo vsem nam. Pot se ne konča, dokler ne prideš do konca,« je v čestitki med drugim zapisal predsednik Borut Pahor.
Vesna Fabjan - Pomladno prebujenje
Slovenska smučarska tekačica. Rojena na srečno trinajstico v marcu 1985, z imenom slovanskega izvora, ki pomeni pomlad. Po Torinu 2006 in Vancouvru 2010 so letošnje zimske olimpijske igre v Sočiju že njene tretje po vrsti. In kot bi pregovorno držalo, da gre v tretje rado, je simpatična Besničanka prejšnji teden nadvse odločno prismučala sebi in Sloveniji bronasto olimpijsko kolajno v sprintu na deset kilometrov v drsalnem koraku. Fabjanova, ki bo čez nekaj tednov dopolnila 29 let, je v velikem finalu v sočijskih smučinah Rdeče poljane pokazala vso popolnost, za katero se je trudila v dolgem učnem obdobju. Dve desetletji trdega dela in odrekanja sta bili poplačani na sončno ožarjeni torek, 11. februarja 2014. Ko je zmagovito dvignila roke, ni niti pomislila na vse tegobe, ki so jo pestile letošnjo sezono. Novinarjem je povedala, da je dala od sebe več, kot je bila sposobna. Mislili so, da je s tem merila na zagon, ki ga športnik da od sebe, ko v veliki predstavi začuti kolajno. To se je seveda zgodilo, a ozadje njenih besed so bile precejšnje zdravstvene težave, s katerimi se je spopadala vse od prihoda v Soči. Sama o njih ni želela govoriti ali bognedaj jamrati. Pravi, da so zdaj, ko ima kolajno, nepomembne. Pozabljene. Šele dan pred tekmo je na treningu začutila moč, ki jo je pripeljala do zmagovalnega odra. In ne nazadnje, Vesna si je zaslužila objeme tudi tistih dvomljivcev, ki so jo po lanski ponesrečeni sezoni malone odpisali. A ko se osvajajo kolajne, so vse zamere pozabljene. In prav je tako.
Nekdanja slovenska smučarska tekačica Nataša Lačen o izjemnem uspehu bronaste Vesne: »Njen olimpijski tek je bil poezija. Taktično je nalogo izvedla vrhunsko. Zaprla je zasledovalki. Tudi sprint je bil razmeroma klasičen. Ni bil predolg, njej je bil pisan na kožo. Neverjetno močna je bila, delo njenih rok, zgornjega dela telesa je bilo izjemno, takšne so bile tudi njene smuči, fantje iz servisa so opravili veliko delo. Vesna je nasploh velik garač, njej je to dala družina, prihaja iz delovnega okolja, tam je pognala prave korenine. Zaslužila si je vsako stotinko veselja. Poleg tega je ogromno naredila v zadnjem času, ko ni bilo nikomur prav lahko. Nikomur, ki dela v slovenskem teku.«
Presrečen je bil tudi trener slovenskih tekačic Marko Gracer: »Sprint je strašno nepredvidljiv do zadnjega, tudi v finalu šesterice se lahko vse zgodi. V Vancouvru je bila medalja dosežena po hudem boju Petre same s sabo. Veseli smo, da smo bron ponovili tudi tu. Razmišljali smo o finalu, ne pa o medalji. Verjetno pri tekmovalkah pride do višjih ciljev, kajti če je cilj finale, gotovo pomisliš tudi na kolajno,« je dejal po uspehu.
Teja Gregorin - Ko sem zavohala medaljo, sem dala vse od sebe
Mlačna ženska nikakor ni. Mirna pač. Predana. Za žensko krhke postave in zrele drže se zdi, da ovir, ki jih življenje nastavlja nam vsem, ne zazna. Sploh pa športnik o tem ne sme preveč razmišljati, je prepričana, hitro se lahko zgodi, da kariero konča prekmalu.
Športnica profesionalka je letnik 1980. Iz Ihana in zdaj priseljenka v Hotemaže pri Kranju. Na belih smučinah je drzna, v biatlonske vrste je tekačica na smučeh prestopila po olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju leta 2002. A je, kot se je športnim poročevalcem zapisovalo, Teja Gregorin ali dobro tekla ali dobro streljala, oboje skupaj ji nekako ni uspevalo. Kljub bridkim izkušnjam je grizla naprej. Vztrajnost je še ena njenih izrazitih značajskih lastnosti. Potem se je leta 2009 zgodilo svetovno biatlonsko prvenstvo v Južni Koreji. Pritekla in pristreljala si je srebrno odličje. »Od srebrne kolajne na svetovnem prvenstvu. Še nekaj časa nisem mogla verjeti temu uspehu,« je tedaj odgovorila na vprašanje v Poletu, od česa je bila v življenju najbolj zadeta.
Ženska, ki je ponosna na svoje športne dosežke, če česa, ne prenese hinavščine. In vihar znotraj vedno skriva za nasmeškom zunaj. Takšna je. V skušnjavo jo lahko zapelje edino čokolada z lešniki. In ja, včasih je malo vraževerna. »Ponavadi si tik pred startom popravljam pašček za streljanje,« prostodušno prizna. Teži jo neenakost, tegobe »po mestu in svetu«. Zato bi – če bi, hipotetično, imela neomejeno denarja – večji delež podarila za otroke, sama bi si omislila kvečjemu kakšno dobro potovanje – v deželo tam spodaj, denimo, v Avstralijo. Da, to bi ji bilo všeč.
Glede olimpijske sezone je imela cilj. Vrniti se v bližino najboljših. Pa je (z bolečo ramo, a po izjemnem finišu) osvojila »največjo« medaljo v karieri. Bronasto medaljo v desetkilometrskem zasledovanju. Slovenskemu biatlonu je pribojevala prvo olimpijsko medaljo v zgodovini in navijači smo ponoreli. »Najtežja sta bila zadnja dva kilometra, saj nisem vedela, koliko imam še moči in kako močne so ostale tekmovalke. A ko sem zavohala medaljo, sem dala vse od sebe,« je povedala. Bravo, naša junakinja!
