Konji so v naravi bosi. Na zemeljski obli se še vedno pasejo črede divjih ali napol divjih konj. Človek ne skrbi zanje in tudi njihova kopita so prepuščena naravi. Vse življenje so bosi, pa vseeno velika večina nima težav s kopiti. Kopitna stena se obrablja zaradi veliko hoje po trdem terenu, strela pa se vsake toliko časa olušči. Če ima konj pravilno stojo, se tudi kopito pravilno obrablja in zato nima težav ne s kopiti niti s sklepi in tetivami. Za konje, ki niso imeli pravilne stoje, pa je narava poskrbela že davno, in takšnih v divjih čredah ne najdemo.
Popravki so potrebni
Človek pa je s poseganjem, s tem ko je odbral nekatere pasme in linije in šel pri določenih pasmah še bolj v detajle ter odbiral samo eno, točno določeno lastnost, porušil naravni sistem. Mnogokrat se skoti žrebe, katerega stoja ni idealna in jo je treba korigirati, saj se tak osebek, tudi če bi imel dovolj gibanja, brez podrezovanja ne more pravilno razvijati. Slaba stoja se brez pravilne nege kopit samo še stopnjuje, saj kopita rasejo nepravilno in še bolj krivijo noge. Nega je potrebna tudi zato, ker se domači konji ne gibajo dovolj, da bi si zadostno obrabili kopita. Veliko jih je pretežni del življenja v hlevu, na mehki podlagi, kopita pa zelo hitro rastejo, zato je nega nujna. Seveda imamo tudi takšne, ki imajo gibanja preveč ali se gibajo po terenu, ki zelo brusi kopita. V takem primeru se je treba odločiti za kovanje. Za to se moramo včasih odločiti tudi zaradi določenih vaj ali figur, ki jih želimo izvajati s konjem, včasih pa tudi zaradi varnosti.
Bosih nog in klasično
V svetu kapitalizma so se razvile zelo različne možnosti kovanja in podrezovanja. Od metode barefoot ali bosih konj do najrazličnejših načinov lepljenja podkvic na kopito samo z lepilom. Vsaka ima prednosti in slabosti, nekatere pa se uporabljajo samo za posebne namene. Meni najbolj znana podkvica za poseben namen je podkvica na zadnjih nogah pri reining konju – gladka je, da lahko žival izvaja vajo drseči stop. Sicer se največkrat še vedno uporablja klasične podkvice in klasično vroče ali hladno kovanje, saj je to še vedno najuporabnejši in najprimernejši način za večino vrst jahanja, predvsem za rekreativne jahače, ki jih je tudi največ.
Vsaj enkrat na leto bos
Rekreativni jahači po navadi kujemo svoje konje na dva do tri mesece, to je od štiri- do šestkrat na leto. Poleti pogosteje, saj kopito rase hitreje. Večina konjenikov pa v tem času tudi več jaha in podkvice se prej ali slej razmajejo ali pa kakšno zgubimo, in potrebno je kovanje. Pozimi kopito rase počasneje in lahko razmike med kovanji malenkost podaljšamo. Če pa mine preveč časa, kopito preveč zrase, zato se spremeni kot, kar pa obremenjujoče vpliva na tetive, zato je zelo pomembno, da razmiki med obiski kovača niso predolgi. Za vsako kopito pa je dobro, da vsaj enkrat na leto, največkrat je to pozimi, saj ne jahamo tako pogosto, ostane brez podkvic, torej boso. Takrat si odpočije, se malo utrdi in spet pripravi na novo sezono.
