Pravnica, investitorka v nepremičnine, notranja opremljevalka in urednica vplivne britanske poslovne revije TheNextWoman Maila Reeves je dosegla že veliko, a zato ni izgubila občutka za spoštljivost. Na mednarodnem dogodku Odličnost menedžerk, ki je potekal na Bledu, smo jo slišali predavati tudi v slovenščini. Našega jezika v resnici ne zna. Pri pripravi ji je pomagala prijateljica iz Slovenije, nam zaupa pozneje, ko jo – kot običajno pri intervjujih – v svoj objektiv lovi tudi fotograf.
Pravite, da se ne počutite najbolj prijetno, ko vas fotografiramo. Zakaj? Videti ste odlično.
Zaradi izkušenj. Že kot otrok sem v določenem obdobju nastopala v vlogi fotomodela in posledično veliko prehitro bila boj s predsodki, ko te pogosto ne jemljejo resno. Morala sem še toliko bolj dokazovati, da nisem le fotogenična, temveč tudi pametna. Pozneje na prvem delovnem mestu sem slišala, da se o meni govori, hej, videti je kot manekenka, zagotovo je trapa in pol! (Se namršči in nasmehne hkrati.)
Privlačen videz žal mnogi še vedno povezujejo z neumnostjo. Kako vas sodelavci dojemajo danes?
K sreči drugače, stvari se spreminjajo. Kadar vendarle začutim tisto čudno energijo – saj veste, večina ti svojega razmišljanja ne pove neposredno – se poskusim vživeti v osebo, ki jo oddaja; kakšno informacijo si želi dobiti od mene. Ob ugotovitvi, da je težava povsem na njeni strani in v resnici noče vedeti, kaj želim povedati oziroma sporočiti, se ne obremenjujem več. Preprosto odložim dosje.
Na tradicionalnem predavanju za menedžerke na Bledu ste izjemno prijetno presenetili z uvodnim nagovorom v slovenščini. Lepa poteza.
Povabili ste me v svojo čudovito deželo, tukaj sem prvič. Jeziki so mi tudi sicer zelo blizu in ni se mi bilo težko potruditi. To je najmanj, kar lahko naredim, da vam izkažem spoštovanje – vaši kulturi in ne nazadnje prvi premierki v zgodovini države Alenki Bratušek, ki je žal ni bilo med nami.
Ženske na vodilnih položajih so neredko kamen spotike. Lanska najbolje plačana Britanka Angela Ahrendts, direktorica modne hiše Burberry, velja – paradoksalno – za eno od najbolj gorečih nasprotnic ženskih kvot.
(Prikima.) Moram reči, da se delno strinjam z njo. Pozitivna diskriminacija mi ni najbliže. Izberejo nas zaradi naše sposobnosti, primernosti za opravljanje dela, ne pa zato, ker smo ženske in moramo številno zapolniti določena delovna mesta. Zavedati se moramo prednosti žensk v poslovnem svetu, vendar nič ne gre na silo. Predpisi o kvotah so v večini podjetij sprejeti z neodobravanjem.
Kakšna je bila vaša prva vizija na začetku kariere, se je do danes precej spremenila?
Prvo službo sem imela pri desetih letih – kot sem že omenila, je šlo za manekensko delo. To ni bila izbira, temveč nujnost.
Zakaj?
Dolga zgodba. Ob ločitvi staršev je oče pobral ves denar. Z mamo sva se morali izseliti iz naše čudovite hiše v socialno stanovanje, kar je bil seveda velik šok. Mama, sicer ženska z dvema diplomama, je morala za najino preživetje močno garati. Od nekdaj velja za mojo vzornico, moj navdih in takoj sem ji želela pomagati, kolikor je bilo v moji moči. Kljub precejšnji sramežljivosti sem se odločila, da se preizkusim kot fotomodel, saj sem vedela, da mi lahko uspe. Res sem znatno prispevala k družinskemu proračunu in čez nekaj časa sva si lahko kupili lastno stanovanje. Moja prva vizija je bila torej pomagati mami oziroma družini, zdajšnja vizija pa je ustvariti boljšo prihodnost za svojo skoraj petletno hčer.
Kako?
Rada bi jo vzgojila v duhu, da ji lahko uspe, česar koli se loti. V življenju nikoli nisem imela vzornika, zaščitnika v obliki močne očetovske figure, sem bila pa zato blagoslovljena z zelo močno, lepo in delovno mamo, ki mi je med odraščanjem ves čas govorila: Maila, narediš lahko prav vse, kar želiš!
Imate moža?
Ločena sva. Na mojo pobudo. Govoril mi je, da sem lena in da mi ne bo nikoli nič zares uspelo. V resnici pa se borim že vse življenje! (Se s pestjo dotakne srca.) Sem bojevnica. Očitno se še najbolje znajdem v družbi žensk, ki znajo vzbujati in negovati vrline šampionk. Dejstvo je, da smo po naravi nagnjene k dobremu delovanju skupnosti, ne le njenih posameznih členov.
Verjamete, da si lahko med seboj bolj pomagamo na poti do uspeha kot moški?
Absolutno. Moški se v določenem trenutku osredotočajo na en sam cilj, kar je sicer odlično, medtem ko ženske vidimo celotno pokrajino in njen ekosistem, v okolici opazimo celoten spekter priložnosti za razvoj. Ob združitvi obeh polov, ženskega in moškega, dobimo popolno formulo za uspeh in kakovostno bivanje.
Ko ste že omenili bivanje, po izobrazbi niste le pravnica, temveč tudi notranja opremljevalka. Torej je v vas tudi precej umetnice.
Vsekakor, po naravi sem zelo ustvarjalna, pridno uporabljam obe polovici možganov. Od nekdaj mi je blizu tudi glasba, predvsem klasična. Od šestega leta igram klavir in flavto – bila sem najmlajša flavtistka v šolskem zboru. Izvajanje vrhunske glasbe je zelo podobno dobremu menedžmentu, vodenju. Tudi pri tem gre pravzaprav za kombinacijo velike izurjenosti in strateškega delovanja, da bi dosegli kar najboljši rezultat. Kot notranja opremljevalka prav tako izjemno uživam, ko umetnost združujem z uporabnostjo.
Kako ste uredili svoj dom?
Eklektično. Obožujem kombinacijo klasičnih, starih predmetov, kot so kipi in slike, ter pohištvenega sodobnega oblikovanja. Načeloma ne maram prostorov, ki so opremljeni le minimalistično oziroma modernistično, saj mi delujejo laboratorijsko hladno. Združevanju preteklosti in sedanjosti sledim tako v službi kot v domu. Verjamem v raznovrstnost. Sem izjemno čutna oseba, zato mi ogromno pomenijo tudi vonj, okus, zvok, otip. Ni nepomembno, kako diši hrana, ki jo skuham, in kakšne občutke mi sproža dotik tkanin.
Kaj najraje počnete v trenutkih, ko niste poslovna ženska, se popolnoma sprostite, oddaljite od vseh pritiskov zunanjega sveta?
Crkljam svojo hčer. To je najlepše od vsega pa še zastonj je. V tem sem kar malo sebična – tudi jaz se crkljam pri njej.
Kot v krogu ljubezni.
Natančno tako, zelo lepo ste to opisali.
Katere so po vašem mnenju najpomembnejše vloge ali naloge, ki jih ima ali bi jih morala imeti sodobna ženska?
Da ji ni vseeno, komunicira in sodeluje v vsakem trenutku, tukaj in zdaj. K temu naj bi vodile vse njene naloge, tako kot vse poti vodijo v Rim. (Nasmeh.)
Menite, da smo ženske večinoma prisotne tukaj in zdaj, v stiku same s seboj?
Ne. Kot sem že dejala, težko se osredotočamo le na eno stvar. Se je pa mogoče tega vsaj nekoliko naučiti. Ko sem denimo s svojim otrokom, je to res to in ne počnem hkrati še česa drugega. Ja, hitro me prešine misel, joj, nujno moram opraviti telefonski klic, ampak temu se je v takšnih trenutkih treba znati upreti, preprosto izključiti ali utišati telefon. Druga obveznost naj počaka, saj je prioriteta v tistem trenutku več kot jasna.
Materinstvo vsako žensko vsaj malo spremeni. Kako je vas?
(Smeh.) Postala sem potrpežljiva. Te lastnosti prej nikoli nisem imela ali razvila in res mi je všeč. Nekateri prijatelji so, ko sem zanosila, celo skeptično zmajevali z glavo, da bom glede na svoj značaj nujno potrebovala stalno varuško. (Se ponosno zravna.) Do danes je nisem imela še nikoli, pa čeprav sem mati samohranilka. Občasno mi pomaga le mama, kar je zares dobrodošlo. Pa še nekaj drugega je, kar me je pri materinstvu popolnoma presunilo: da se že samo v očeh, v pogledu moje hčerke skriva neznanska modrost in je zato zame prav tako velika učiteljica, kot sem jaz zanjo. Počutim se zares blagoslovljeno, da jo imam. Okrepila, požlahtnila je mojo osebnost v vseh pretresih, ki ti jih prinese življenje.
Menda ste pred kratkim skoraj bankrotirali?
Drži. Svoj nočni klub sem prodala prav zato, da sem se izognila bankrotu.
Kaj se je zgodilo?
Ta posel je že sam po sebi težak, neprijazen, nespoštljiv do ženske – takšna je bila pač moja izkušnja. Poleg tega sem v klub vložila ogromno denarja, moj takratni poslovni partner pa me je opeharil. Imela sem dve možnosti: ali bi si rekla, ok, izgubila sem strašno vsoto, si začela lizati rane in se tolažiti, da so na poti do uspeha včasih tudi porazi, ali pa se ne bi vdala v usodo. Odločila sem se za drugo možnost, saj sama dejansko nisem bila kriva za finančni polom. Verjamem v karmo, zato sem dvignila glavo in si rekla, veš kaj, poplačala bom izgubljeno! Prodala sem ves svoj dragoceni nakit, bleščeče avte in torbice birkin (blagovne znamke Hermes, op. a.). Uspelo mi je. To je bila ena od najtežjih izkušenj v življenju, ki me je med drugim stala zakona, a danes sem srečna tukaj, kjer sem, nesporno notranje bogatejša.
Trenutno ste najbolj dejavni kot urednica ene od najpomembnejših poslovnih revij na svetu, TheNextWoman. Pri svojem delu izpostavljate reklo: Najdimo in objemimo razlike. Kaj natančno imate v mislih?
Verjamem, da smo lahko eno, pa če gre za zasebno ali poslovno sfero, samo če jasno prepoznamo, določimo in ohranimo razlike. Le na podlagi tega namreč lahko vidimo, v čem je nekdo najboljši in kako lahko kar najučinkoviteje prispeva k skupnemu dobremu – k dobičku, boljšemu svetu in dobri zapuščini za naše otroke. Ženske smo nedvomno glavne voditeljice družbenih sprememb, a nam brez moških ne bo uspelo.
Omenili ste dobiček, najbolj ljubljeno in hkrati najbolj osovraženo besedo kapitalizma.
(Smeh.) Imam se za kapitalistko z zavestjo. Denar sam po sebi ni zloben, z njim lahko dosežemo velike, pomembne stvari. Tvoja izbira je, kaj boš z njim počel. Med tem, ali si uspešen ali pohlepen, je velika razlika. Pohlep se mi zdi preživeta kapitalistična vrednota iz osemdesetih letih – primerna prispodoba bi bila denimo takrat posneta filmska uspešnica Wall Street, medtem ko zdaj med dobrimi vodilnimi ljudmi vladajo povsem drugačne smernice, kot sta skrb za sočloveka in odgovornost.
Tudi razumevanje, kaj se lahko zgodi tebi in tvoji družini, če si pohlepen?
Natančno to.
