Bombažno mesto potrebuje trideset let za okrevanje

Mnogo turističnih agencij organizira potovanja v ta del sveta, a je veliko bolj razburljivo, če se odpravimo kar sami. Verjemite, sploh ni težko. Prek spleta je mogoče urediti skoraj vse. Javni prevoz je odličen, popeljejo vas tudi v najzakotnejši del države. Mi smo si začrtali pot iz Zagreba do Istanbula, ki ga je vsekakor treba doživeti, nato proti jugu do Efeza, pa do morja v Çeşme, skočili na grški Hios, nazaj na kopno in v Anatolijo do Pamukkal, bombažnega mesta.

Pamukkale

Po vrnitvi s Hiosa smo se iz Çeşme odpeljali v Izmir in od tam nadaljevali pot v Denizli. Od tod je le še majhen korak do znamenitih Pamukkal. Hotel Melrose, v katerem smo rezervirali prenočišča že od doma, je res pravi kičasti cukrček: rumena fasada, pri vhodu kopalni bazen, lepo urejena terasa, vsaka soba druge barve s pravljično opremo.

Nismo bili posebno utrujeni, zato smo krenili v naselje, ki ni veliko, da bi našli kaj za pod zob. In smo naleteli na mino: v enem bližnjih lokalov nas je lastnik zvabil na teraso, češ da ima odlično hrano in lep razgled na bele apnenčaste ponvice v narodnem parku. Prehitro smo nasedli in za dokaj povprečno večerjo plačali 74 lir za štiri osebe! Res preveč, a Pamukkale so svetovna znamenitost, torej imajo bržda pravico do »svetovnih« cen. Pamukkale – pomeni bombažni grad/utrdba – so dobile ime zaradi močne tekstilne obrti in trgovine. S pomočjo vode iz termalnih vrelcev, ki so ustvarili znamenite bele apnenčaste ponvice, kanale in terase, so nekoč barvali volno.

Človek jih je ogrozil

Po apnenčastih sigah, ponvicah in potkah lahko hodiš samo bos ali v nogavicah. Zanimivo in prijetno. Ves čas hodiš po hrapavem terenu, pod nogami curljajo potočki vode, ki je ponekod hladna, drugod prijetno topla. Na srečo ne drsi, ker apnenčasta voda dolbe kanalčke, ki ti omogočajo udobno hojo tudi navkreber. Neverjetna bela pokrajina te v sončnem siju povsem oslepi. Kot bi hodil po zasneženem svetu. Kar nekaj skupin kitajskih in japonskih turistov se je sprehajalo po terasah. Presenetilo nas je, da so najznamenitejše ponvice, ki jih običajno vidiš na razglednicah, prazne. Pojasnili so nam, da je prišlo zaradi gradnje ceste in hotelskih kompleksov v območju narodnega parka pa seveda zaradi kopanja v ponvicah do močnega onesnaženja terena – bele terase in sigove ponvice so postale sive, začele so se razraščati alge, zato je Unesco zahteval korenito obnovo. Načete ponvice so izsušili, umetno ustvarili nove, a kopanje in hoja v obutvi sta prepovedana. Vse hotele so preselili v dolino, v Pamukkale, kamor termalno vodo dovajajo po kanalih, ceste iz doline gor do Hierapolisa pa ne uporabljajo več v turistične namene. A kljub vsem ukrepom bo narava menda potrebovala vsaj 30 let, da si opomore.

Na ogled parka se je najbolje odpraviti dopoldne, ko je primerno za fotografiranje, ali pa pozno popoldne. Sicer je vstop v park možen 24 ur na dan, kajti ponvice so osvetljene in jih lahko obiščeš tudi v temi.

Hierapolis

Ko smo se povzpeli po »mokri« poti na vrh narodnega parka, nas je pozdravil Hierapolis. Termalno vodo so zelo cenili že v antiki. Hierapolis je bil znan že v 3. stol. pr. n. št. Grki, ki so ga zgradili, so mu nadeli ime sveto mesto. Baje ga je obiskala celo egipčanska kraljica Kleopatra in po njej se imenuje eden od številnih izvirov. Danes je v nekoč priljubljenih termah lepo urejen kompleks naravnih bazenov, kjer se je mogoče seveda tudi okopati, a za visoko vstopnino! Zanimivo se je sprehajati med kanali – naravnimi bazeni – na dnu katerih ležijo antični stebri, in ker je voda v bazenih kristalno čista, lahko stebre, kipe, obdelane skale občuduješ v vsej njihovi lepoti.

V kompleksu Hierapolisa smo si ogledali dobro ohranjeno gledališče s 15.000 sedeži iz časa cesarja Hadrijana, agoro, nimfej, mogočna mestna vrata, Apolonov tempelj, kopališča in obsežno nekropolo z različnimi tipi grobnic ter grobov. Dobro ohranjeni sta tlakovana glavna ulica skozi mesto, gimnazija …

Ko smo se sprehodili po beli strmini, smo šli na dobro kosilo, na sirove pide in ajran. Ajran je najboljša osvežilna pijača v Turčiji in pide vseh vrst zanesljivo najcenejši obrok, za vsak žep. Če si k omenjenemu privoščiš še dve baklavi ali tri ali rižev puding – sutlaç, si dobro preskrbljen za polovico dneva! Po kosilu smo se odpravili še v restavracijo k Mehmedu, čigar lokal na »turistični« ulici je prava znamenitost že zaradi nenavadne arhitekture in je dobro obiskan. V knjigi vtisov, kamor smo napisali nekaj misli tudi mi, smo našli kar nekaj zapisov v slovenščini.

Turška poroka

Ko smo se v polmraku vračali v hotel, smo doživeli pravo turško poroko. Svatje so zaprli ulico, razpostavili stole v krog in gledali, kako mladoporočenca in drugi gostje plešejo na asfaltu. V Turčiji par ne pleše skupaj, prevladujejo skupinski plesi, tako da ni tesnega stika med sodelujočimi. Nevesta, oblečena v dolgo oranžno, bogato nabrano obleko, se nam je zdela kot velik, kičast okrasek sredi množice enako pisano oblečenih svatov. Radi imajo žive barve in bogate kombinacije tudi zelo kontrastnih barv. Vzeli smo si čas in opazovali dogajanje, saj česa takega pri nas ne poznamo. Poročno slavje se je raztegnilo globoko v noč, bilo je zelo hrupno, celo ognjemet je bil na programu.

Naslednji dan je bila pred nami sedemurna vožnja iz Denizlija do Konye, torej kar dolg potovalni dan.