Letošnje poletje deluje štirinajst bralnih oaz na prostem v sedmih slovenskih mestih in čezmejni Gorici. Poletnega druženja s knjigo v senčnem zavetju košatih krošenj se je domislila Tina Popovič. Vodja inštituta Divja misel je idejna avtorica projekta Knjižnica pod krošnjami in Moje ulice. Čisto prva knjižnična čitalnica je bolj ko ne nastala na horuk, na Festivalu pomladi v Tivoliju. »Nekatere ideje zrastejo ob pravem času in na pravem kraju,« prikima Tina Popovič. »Prva postavitev se je ujela z obnovo javnih površin v Ljubljani. Gospe s Turizma Ljubljana so mojo idejo takoj prepoznale kot zanimivo in jo z nami razvijajo vseh deset let.« Ne skriva, da se je kdo tudi posmejal, češ, kaj vlači knjige v park. A knjigo lahko postaviš kamor koli. »Ljubljana je razvila posebnost svetovnega formata, ki je vsako poletje tudi prava turistična znamenitost. Mimogrede, takrat, pred desetimi leti, sem v Tivoli pripeljala tudi Kuhinje sveta; nekaj gostincev je na stojnicah ponujalo kosilo v parku. Ta ideja se je danes krasno prijela na drugem koncu mesta.«
Mobilni naslov zelene knjižnice
Tino Popovič je gnala preprosta želja, in sicer da bi se ljudje ustavili in kaj prebrali. »Že na začetku mi je bilo jasno, da v ospredju ne bodo zgolj knjige, ampak lepi pogledi, vabljivi ležalniki, druženje. In da bo to trenutek, ko bo pred oči stopila knjiga.« Z nasmeškom doda, da je pri otrocih seveda drugače. »Mnogi letijo h Knjižnici pod krošnjami, kot bi bila tobogan. To je lepo opazovati in je hkrati nekaj, kar me je presenetilo. Otroci res ne potrebujejo veliko in že jih ne spraviš od knjig. Vesela sem tudi, ko vidim, da se ljudje navadijo brati na izbranih krajih in potem pridejo s svojo knjigo pod krošnjo, tudi ko nas ni. V Tivoli so denimo z leti postavili dodatno stalno opremo.«
Od leta 2010, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige, so se bralni kotički na prostem razširili na več prostorov. »Iz prestolnice smo najprej odšli na Goriško, od tedaj se nam vsako leto pridruži kakšno mesto. Knjižnice na prostem zdaj postavljamo na morju, v Polhovem Gradcu, Ribnici, celo v gorah,« niza Tina Popovič.
Vsak dan smo gor
Obiskovalci, zleknjeni na ležalnikih, v sproščenem ozračju žanjejo besede. Brezplačnemu branju in ležernemu uživanju – bralne avanture bogatijo različni spremljevalni programi – se predajajo mnogi. Slovenci. Prišleki iz tujih dežel. Knjiga vtisov z Ljubljanskega gradu zbira imenitne pohvale: »Super ideja. Najboljša knjižnica na svetu. Vsak dan smo gor.«
Tina Popovič pove, da je največ obiska v Tivoliju in na dvorišču Ljubljanskega gradu, priljubljeno shajališče je tudi na Trnovski plaži in v letos prvič odprti Ameriški knjižnici v parku Zvezda. »Nekatere lokacije so zelo živahne in ko tja postaviš knjige, ljudje takoj prisedejo in brez vprašanj berejo. Druge zahtevajo veliko vložka in dobre energije, da kdo sploh pride. Ko smo prvič postavili Knjižnico pod krošnjami v park Tabor, se je v njem zadrževalo malo ljudi, starejši so se zaradi morebitnih kraj bali priti v park, še moji sodelavci se tam niso dobro počutili. Danes je park Tabor živahen. Ljubljana ima še veliko lepih, a manj priljubljenih kotičkov, kjer tudi mi ponujamo bralne postanke. Malo ljudi, razen številnih sprehajalcev psov, zaide v park ob Rimskem zidu. Pa je tam prijetno. Res prijetno.«
Za vsakogar kaj
Bralne postaje so opremljene s policami in zaboji slikanic, knjig, časopisov in revij. Vsebinsko so domišljene, v posameznih kotičkih različne in v vsaki je tudi nekaj literature v tujih jezikih. »Večina knjig, ki jih ponujamo v Knjižnici pod krošnjami, so donacije slovenskih založb, Javne agencije za knjigo RS in prijaznih posameznikov,« pojasni Tina Popovič. »Na stalnih krajih že precej dobro poznamo publiko in lahko damo več ali manj poudarka posameznim knjigam ali zvrstem. Glavno vodilo pri naboru ostaja: za vsakogar kaj. Imamo tudi nekaj vsebinsko specializiranih bralnih otokov, kot sta v Ljubljani Ameriška Knjižnica pod krošnjami v parku Zvezda ali ob Rimskem zidu, ki letos ponuja knjige o rimski kulturi in emonski Ljubljani. Ali prva gorniška izpostava na Mali planini, ki je ponujala tudi vodnike po gorah in drugo gorniško literaturo. Vsaka nova lokacija z naborom knjig, cilji in nameni postavitve, spremljevalnim programom, novimi sodelavci in partnerji je zame izziv, ki se mu rada posvečam. Zdaj v prestolnici pripravljamo še eno bralno presenečenje: v atriju Hiše EU na Bregu bo z avgustom spet kraljevala Evropska Knjižnica pod krošnjami.«
Knjiga vsakogar poboža, če ji le dopusti
Tina Popovič je jasna, da res ne dela velike filozofije, ko gre za uživanje v branju. »Ne potrebujem veliko, razen miru, da me kdo ne cuka za rokav,« se iskreno nasmeje. »Prostor in čas branja pri meni nista stalna, a priznam, da se vsake toliko ujamem v spogledovanju s kakšnim krasnim enosedom ali zelenim vrtom, ki se mi včasih zazdita moja bodoča potencialna najljubša kotička za branje.«
Bere zmerno, natančno, po navdihu. »Rada imam leposlovje, v zadnjem času predvsem sodobnih avtorjev, v katerem spoznavam tako zelo različne like, ki jih v svojem življenju nikoli ne bi srečala. Branje zanimivih knjig je tako razburljivo kot sprehod ali čaj z zanimivo osebo. Zgodbe z vseh mogočih koncev, razne dileme, vprašanja, pametni ali manj pametni odgovori. Včasih me navdihne samo kak detajl, pogosto prodorne misli, včasih slog zapisanega, včasih kaj tretjega. Rada imam avtobiografije zanimivih ljudi, ker me vedno zanima, kako so živeli, kaj so počeli, kaj se jim je pletlo po glavi. Tretje moje področje je družboslovje. Trenutno berem predvsem knjige in članke o spominu in kulturi spominjanja. Ja, in zadnjih nekaj let bolj intenzivno berem tudi knjige za otroke, otrokoma.«
Na vprašanje, ali sta ljubitelja knjig, prikima. Odobravajoče. »To je bil eden prvih svetov, v katerega je Lovro vstopil sam, brez naju staršev, prijateljev, sam je šel na pot, ki je mi nismo poznali in jo je sam odkril. Prav spomnim se trenutka, ko se je prvič zavlekel s knjigo na svoj pograd in se vrnil čez nekaj časa, ves navdušen pripovedovat o svojem izletu. Knjiga je za oba moja otroka, tudi Ivo, ki zares sama še ne bere, tudi tisti ovinek, ki ga najbolj potrebujeta, ko sta utrujena od dolgega dneva ali druženja. Mislim, da knjiga otroke vedno poboža.
Knjigobežnice za izmenjavo dobrega čtiva
Knjigobežnice so poseben projekt, ki tudi spodbuja ljudi k branju in izmenjavanju knjig. Po besedah njegove pobudnice Nine Kožar, ki idejo postopoma širi skupaj s člani skupine, ima akcija globalne korenine: »Gre za mešanico znanega gibanja Book Crossing, Guardianove vikend akcije, v kateri so bralce spodbujali, naj na vsakdanjih krajih pustijo knjigo za neznanca in sliko objavijo na družabnem omrežju Flickr, ter ameriškega gibanja Little Free Library, ki spodbuja prebivalce ZDA, da vzpostavljajo točke za izmenjavo knjig.« Sogovornica pove, da imamo v Sloveniji trenutno 47 takšnih točk, kjer so na javnih krajih lahko hišice ali enostavne police. »Načrt za preprosto hišico, ki jo lahko postavi vsak, sta naredila mlada arhitekta Handmade in Moste,« preprosto zasnovo projekta velike odmevnosti opiše Nina Kožar, ki še pove, da je eno od najbolj obiskanih območij v Ljubljani tisto na Ljubljanskem gradu. Tam zaposleni so po grajskem hribu in na zgornji in spodnji postaji vzpenjače postavili šest hišk. Takole piše na njih: Oddaj knjigo, vzemi knjigo. Knjigobežnice smo skupina navdušenih bralcev, ki verjamemo v izmenjavo dobrega čtiva. »Meni najljubša ljubljanska hišica je sicer tista v vrtcu Hansa Christiana Andersena v Šiški, ki je namenjena izmenjavi otroških knjig,« zaupa slovenska idejna mama Knjigobežnic.
