»Sem 39-letna mamica, samohranilka. Imam 11-letnega sina. Živiva v Ljubljani. V množici ljudi – ampak sama. Obupana, oropana dostojanstva, zdravja, hrane, vsega. Sram me je, tesno mi je. Rada bi umrla. Res. Ker zame ni več jutri. Bo za mojega sina?«
Po obupanem klicu Anite in dogovoru, da bo Ana najprej v miru izpisala svojo življenjsko zgodbo, in moji obljubi, da jo bom nagovorila, kakor tudi vas, spoštovane bralke in cenjeni bralci, je nastalo pismo, ki ga tukaj lahko po delčkih berete. Pet ur ga je na roko pisala ta skrušena, izsušena in izmučena ženska, ob njej pa tih in odmaknjen fantič, poln talentov in žalostnega pogleda. Ne, ne bom tajila: videti mamico, ki razočarana nad seboj gleda v prazno, z grozo v očeh, daje kratka nerazumna sporočila, da ne zmore več sama, in jasne signale, da se umika, umika življenju – me pobije.
»Moja zgodba se je začela leta 2005, ko sva s sinom zapustila njegovega očeta. Bil je alkoholik, povsem odsoten in škodljiv – za oba. Sinu sem želela zagotoviti brezskrbno in varno otroštvo. Našla sem urejeno enosobno stanovanje za primerno ceno. Na začetku sem imela prihranke, saj sem bila zaposlena. Kmalu so pošli, moj delavnik pa se je premaknil iz dopoldanskih v popoldanske in večerne ure. Primarna družina me je zapustila, odklonila vsakršno pomoč, sin, ki je bil še v vrtcu, popoldneve ni mogel biti sam doma.«
Našla je drugo zaposlitev, v dopoldanskem času, da je lahko bila s sinom. Živela sta skromno, a lepo. Končno je verjela, da je tudi zanju prišel boljši čas. Kmalu pa so lastniki prodali stanovanje in morala je seveda najeti drugo. Najemnina za enosobno stanovanje je bila bistveno dražja. (Že šest let se javlja na razpis za neprofitno stanovanje na Mestni občini Ljubljana. Vse zaman. Pisala je direktorju stanovanjskega sklada za nujni bivalni prostor. Ni bilo odgovora.) Verjela je, da bo zmogla. In se odločila za uresničitev svojih sanj – biti prevoznica. »Na kredit. Stroški goriva pa so segli v nebo, zato sem za mesec ali dva, kolikor sem zmogla, odlagala plačila obveznosti iz samostojne dejavnosti. In se začela pogrezati in hkrati ugotovila, da sploh ne zmorem več poravnavati vseh življenjskih stroškov. Sem pridna, vedno sem bila poštena, v vseh teh vrednotah sem vzgajala sina, ki je skromen, priden, solidaren – ampak izločen.«
Vemo, da ima revščina neznosno veliko obrazov in da so ti strašljivi. Da niso nikoli dovolj predvidljivi in da se zajedajo v vse pore človekovega življenja. Da so najbolj temačni pri otrocih. Kako boš otroku povedal, da mu ne moreš kupiti kruha, kako, da ne more dobiti novega peresa, in kako, da ne more v šolo v naravi s sošolci? Kako, da ne more dobiti novih hlač, ampak da so te prekratke za zdaj še dobre ali naj bo pač hvaležen za rabljene? Da mora še malo potrpeti in z luknjo v supergah hoditi v šolo? Ali pa mu, tako kot Ana, odrezati opetnik, kajti fantičeva noga je zrasla in ne more več dihati v številki 36. Ana ne pozabi povedati, da ji prijatelji in znanci že nekaj let podarjajo oblačila, sinu so letos poklonili rabljeni računalnik, ampak vsega se tudi ne da dobiti. Ona pa bi enkrat rada šla s sinom v trgovino in mu kupila nove superge, takšne, kot jih imajo sošolci. Da bi bil tudi on frajer.
V kriku sklene, da kljub čezmernemu delu in skromnosti nima niti za obrok hrane na dan. Ne zmore več poravnavati stroškov, zamudnih obresti, ve tudi, da nima kaj dati izvršitelju. »V obupnem položaju sem in sva. Na cesti. Dobesedno. Nisem bila sposobna plačati najemnine. Dolg mi je narastel na več kot 2.000 evrov s stroški vred. V času, ko sem še lahko, sem ves čas pomagala vsem okoli sebe, vsem.« Potrebovali so jo.
Spoštovane bralke, cenjeni bralci. Ana danes potrebuje nas. Prosim vas, da ji prisluhnemo in pomagamo po najboljših močeh. Verjamem, da imamo skupaj to moč, ki bo Ani in njenemu sinu pomagala iz brezizhodnega položaja. Ker človek vendarle potrebuje samo eno dobro in pravo vzpodbudo. Za življenje!
P. S.: Če imate možnost, vas prosim, da denarne zneske za Ano nakažete na spodnji naslov:
- Naziv: ZPM LJ. MOSTE POLJE
- Naslov: PROLETARSKA 1
- Kraj: 1000 LJUBLJANA
- Koda namena: CHAR
- Namen: DOBRODELNOST
- IBAN: SI 56 3300 0000 1303 865
- BIC: HAABSI22
- Referenca: SI 00 156
