Pogosto se pri treningu konj, predvsem če imamo opraviti z mladimi živalmi, pojavijo težave. In šolsko, se pravi vzorno obnašanje jezdeca je, da si v prvem trenutku postavi vprašanje, zakaj moj konj tega noče. Po tehtnem premisleku običajno sledi drugo, ključno vprašanje: kako naprej? Za odgovor na to imamo po navadi nekoliko več časa, v nekaterih primerih pa mora odločitev prav tako pasti zelo hitro.
Konj noče naprej, noče čez kakšno oviro, se ji poskuša izogniti ali pa se v kakšnem trenutku celo upre. Podobne stvari se nam lahko zgodijo tudi pri sproščujoči ježi po naravi ali ko samo za 10 minut s svojim konjičem odidemo na sprehod. Se pravi, da lahko samo en trenutek odloči, ali se bomo s svojim konjem zabavali in se veselo podili čez planjave ali pa bo naš čas z njim postal muka.
Prisila in priboljšek
Ko iščemo rešitev, kako odpraviti konjevo grdo navado ali njegov strah, kako ga naučiti stvari, ki je še ne zna, se lahko zatečemo k različnim metodam dela in s tem tudi k različnim sredstvom, ki nam pomagajo pri učenju. Ena skrajnost, ki nikakor ni dobra, je prisila. Pri nekaterih konjih se da s prisilo kar daleč priti, vendar ti ne bodo nikoli delali sproščeno, nobeno delo ali ukaz jim ne bo v zadovoljstvo. Takšni konji zelo težko dobijo zaupanje v človeka, saj je v njih vedno prisoten strah.
Tudi na tekmovanjih so običajno slabši od tistih, ki delajo z dobro voljo. Druga od pogostih človeških napak je učenje s priboljški, ki prav tako ne spada v dobro prakso. Konji se na pretirano razvajanje precej hitro navadijo in začnejo to izkoriščati. Pogosto se zgodi, da noče v hlev, in mi mu ponudimo priboljšek, ki mu sledi, in gre v hlev. Tisti trenutek smo sicer zmagali. Naslednji dan vse skupaj ponovimo in zmaga je spet naša. Tretji dan nam konj že sam sledi v hlev. Ker je šel za nami brez zaustavljanja, dobi priboljšek šele v hlevu. Ko smo prepričani, da je to lekcijo že usvojil, naš ljubljenček začne razmišljati drugače. »Če se pred hlevom ustavim in upiram, dobim priboljšek, če pa lastniku zvesto sledim, dobim priboljšek šele v hlevu in še manj ga je,« in naše učenje gre po gobe. Konji, ki so deležni veliko priboljškov, pogosto postanejo tudi agresivni, saj se v njih prebudi ljubosumje.
Pohvala
Najboljša pot za odpravo konjevih napak in tudi za pridobitev novega znanja je nekje na sredi med tema dvema, morda neka tretja pot. Konju moramo na njemu razumljiv način pokazati, kaj mora storiti. Razumeti mora, kaj pričakujemo od njega. Vedno in za vsako vajo mu moramo dati dovolj časa, da lahko premisli, kaj je pomenila. In kar je seveda najpomembnejše: ko je vaja korektno opravljena, mora slediti pohvala. Pohvala po dobro opravljeni vaji je najboljše, s čimer ga lahko nagradimo.
A to naj ne bo koš bombončkov ali vedro ovsa. Dobra pohvala je trepljanje po vratu, včasih iz sedla tudi trepljanje po križu. Pogosto je dovolj že nežna in prijazna beseda, ki pa jo, če verjamete ali ne, konji prav tako dobro sprejmejo in razumejo kot ljudje.