Adventni venček iz shrambe, vrta in gozda

Advent je čas pred božičem, ki ga zaznamujejo štiri nedelje, v bogoslužju pa je namenjen pričakovanju Jezusovega prihoda oziroma rojstva.

Adventni venček s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje, krasi mizo. Minila je že druga, še je čas za ustvarjanje za domačo mizo. Lahko ga tudi obesimo na vhodna vrata, ta bo seveda brez sveč. Danes ga lahko kupimo skoraj v vsaki trgovini, vendar ima doma izdelan gotovo večji čar.

Mojca Žula iz Radovljice, ki ji ročne spretnosti niso tuje, saj rada plete in veze, najraje beli vez ali rišelje, dobro pa se zna zasukati tudi po kuhinji, se z adventnimi venčki ukvarja skoraj vse leto. »Venčki so moj mladostni hobi. Ker jih izdelujem izključno iz naravnih materialov, ob vsakem sprehodu v naravo ali po vrtu razmišljam, kaj bi lahko uporabila,« pravi zgovorna Mojca, ki je izguba službe ni spravila iz tira. Registrirala je dopolnilno dejavnost in začela peči svoj kruh.

Mojca je vseskozi živela z naravo, zna jo opazovati in poslušati. »Daje nam veliko, dovolj za preživetje, če le nisi preveč zahteven.« Živi z letnimi časi in vsak ji ponudi vse za izdelavo venčkov. »Izbiram in pripravim jih po lastni zamisli, všeč so mi novosti in spoštujem modne smernice, a vendarle delam izključno z materiali iz narave.«

Kava, koruza, fižol

Ob našem obisku je bilo že vse nared za delo. Na stari leseni komodi si je pripravila delovno mizo. Prekrila jo je s časopisnim papirjem, nanj pa skrbno nasula nekaj kupčkov zrnja. Kavna so se bleščala v svetlobi z okna, posušena koruzna so bila videti hrapava, zraven pa še nekaj žira in dva želoda, kar je pobrala na poti domov.

Tradicionalni adventni venček je zeleno-rdeče barve. Je prvi znanilec božičnega časa, krog je neskončen in ponazarja čas, rojevanje, odraščanje, dozorevanje, umiranje, nato se znova začne z rojevanjem, kar se nadaljuje v neskončnost.

Osnova je obroč. Danes lahko kupimo že izdelano okroglo ogrodje iz stiropora in ga nato oblečemo in ovijemo v slamo. Včasih pa so obroče izdelovali iz tankih vrbovih, psikovih (kozja češnja) ali brezovih vejic, ki so jih povezali z vrvico ali tanko žico. Tudi iz upogljive leskove palice ali malce debelejšega srobota se da izdelati lepega.

»Kupljen ali doma narejen obroč oblečemo v slamo, ga ovijemo v mah ali smrečje. Nanj pritrdimo rdeče sveče in ga okrasimo z rdečo pentljo. Tak naj bi bil tradicionalni adventni venček.«

Pri delu je edina meja domišljija

Seveda pa ga lahko izdelamo povsem po lastnih domislicah. Smrekove, borove in pušpanove vejice povežemo z vrvico, prav tako povežemo borovničevje. »Slamnati obroč mora biti čim bolj gladek, da nimamo težav pri okraševanju, ko nanj lepimo semena.«

Mojca se poigrava s semeni buč, zrni fižola, koruze, leče, ajde in kave. Uporablja tudi storže in koščice breskev, češenj, sliv in datljev. »Nadvse lepo delujejo tudi orehove lupine,« pravi. Včasih uporabi kokice ali koščke blaga. Lepljenje zrn, pri čemer uporablja lepilno pištolo, je zamudno delo. Na vsako zrno posebej namaže lepilo in ga prilepi na pravi prostor. O njeni spretnosti je odveč izgubljati besede. S konico pištole je namazala več kot sto semen, se zraven šalila in smejala. Niti enkrat ni s konico zgrešila kavnega zrna.

Venček je na koncu okrasila s svečami in pentljami. Dodala je janeževe zvezdice. Tudi tu se lahko poigravamo in dodajamo cimetove paličice, svetleče biserčke ali različne kroglice. »Na venček z mahom se lepo podajo tudi jabolka in šipek,« je Mojca mimogrede stresla iz rokava domislico, ki jih ima vedno vse polno v zalogi.