Mojca Škrinjar, državna sekretarka na ministrstvu za šolstvo, je že razburila šolnike, kajti nakazala je, da bi učitelji morali biti v šoli prisotni osem ur na dan. »Moje stališče do osemurnega delovnika v šolah ni pomembno, saj je zakonodaja o delovnih razmerjih taka, kot je.« Zakon o delovnih razmerjih pa določa osemurni delovnik in učitelji, tako Škrinjarjeva, niso nobena izjema. Branimir Štrukelj, predsednik sindikata Sviz, pove, da zakon določa, kje morajo učitelji oddelati 40 ur na teden. In da je raziskava pokazala, da opravijo od 48 do 50 delovnih ur na teden. Nakar se oglasi še bivši minister Lukšič, češ da ene šole evidentirajo prisotnost, druge pač ne, in dokler sistem deluje, po njegovem ni razloga za spremembe. Škrinjarjeva že v rahlem obupu prida, da ministrstvo ne more zahtevati osemurne navzočnosti učiteljev, kajti za organizacijo dela v šoli je odgovoren ravnatelj.
To je nekaj jabolk in hrušk, ki so si jih izmenjali bivši, sedanji in večno aktualni. Ena izmed najbolj nevzdržnih, ki kliče po takojšnji spremembi, je, da je ravnatelj odgovoren za, denimo, osemurni delovni čas. Ni in ne more biti. In naj se to čim prej spremeni. Ministrstvo za šolstvo naj poenoti osnovne standarde dela in jih ne prepušča samoljubju posameznika. Seveda je fleksibilnost delovnega časa v vsakem poklicu zaželena, vendar povsod je pač ne more biti. In tudi časovna elastičnost ima omejitve. V osnovnih šolah bi je moralo biti
najmanj, kakor tudi v srednjih. Zakaj? Zato, da bi bil učitelj na voljo učencem. Da bi po obveznem pouku imel vsak dan odprta vrata kabineta in bi učenci lahko mirno stopili k njemu s svojimi težavami ali pa tudi brez njih. Še bolje. Učitelj je tudi vzgojitelj. Saj se razumemo.
Potem berem pisma bralcev v Sobotni prilogi Dela. Zdi se mi, kot da sem tudi jaz v službi šole. Ne boste verjeli, imamo identične probleme, dragi šolniki. Tudi nas obremenjuje administracija (vendar se bo to moralo čim prej urediti, da ne bomo res postali birokratski lobotomani), tudi mi smo v službi najmanj osem ur in potem še vsaj štiri doma. Vsak dan. Tudi od nas se pričakuje vedno več dela in ga tudi opravimo. Brez dodatnega plačila. In ne boste verjeli, to razumemo ali smo se pač s tem sprijaznili. Brez javnega ropotanja. »Učiteljski poklic zahteva poleg strokovnosti veliko kreativnosti, etičnosti in ogromno pozitivne energije,« pišete. Mislite, da samo učiteljski? Kateri pa ne? Večina poklicev to zahteva ali pač kar vsi. Kuhar, novinar, dimnikar, farmacevt, zdravnik! Vsi moramo biti kreativni in na vseživljenjskem izobraževanju. Če bi vam »uzakonili« osemurno prisotnost na delovnem mestu, bi vi to čutili kot nadzor! Lepo vas prosim, je to res vaš elementarni problem? Samo dejstvo prisotnosti oziroma njenega preverjanja vi razumete kot nasilje. Tukaj je res nekaj narobe.
Potem se je nekdo od vas, dragi šolniki, v pismih spomnil, da bi bila Slovenija edina evropska dežela z obvezno 40-urno tedensko prisotnostjo učiteljev na delovnem mestu. Tukaj vam pač manjka verodostojnih informacij. Ko je pred leti naša novinarka obiskala dve osnovni šoli in eno srednjo na Švedskem, saj veste, da preveri tako opevani skandinavski model, je prišla v ljubo domovino šokirana. Tam je pouk ves dan, izvajajo ga učitelji in učenci skupaj, od zore do mraka, natančneje od 8. do 17. ure. Torej devet ur. A to ste seveda že prebrali v Oni. In danes je, preverjeno, še vedno tako. Ampak, kot rečeno, njihova vrata kabinetov so odprta!
V pismih se še izpovedujete, kako so dijaki težavni, njihovi starši pa še bolj, »da moramo zapisati vsak njihov korak (tudi te ure niso ovrednotene), ki je dokumentiran z dnevom, uro, da v komunikaciji s starši in z inšpekcijsko službo, sodiščem ne potegnemo kratkega konca«. To vam rada verjamem. Vsi imamo peto prestavo, pa kakor koli boste že to razumeli. A morda bi veljalo kakšen dan povprašati ravnatelja, ali je vendarle kaj narobe z njegovo organizacijo.
Poglejte, nihče ne podcenjuje vašega dela, ker smo vsi opravili kar nekaj šol, tako da razumemo, o čem teče beseda. Razumemo vaše stiske in verjamem, da tudi vi razumete stiske današnjih otrok. Kakor tudi staršev. Ker smo vsi odrasli.
Zato odprite vrata svojih kabinetov. Otrokom. In se pogovarjajte z njimi. Vsak dan.
Za zaključek pa: ko je moj sin hodil v osnovno šolo, je razred veljal za vse prej kot mirnega. Mučno je bilo na vsakem roditeljskem sestanku poslušati, kakšen razgrajač da je. V petem razredu so dobili novo razredničarko, gospo Tanjo Grünfeld. Ko sem šla prvič k njej na govorilne ure, se mi je zdelo, kot da ne govori o mojem sinu. Namenila mi je besede vzpodbude in odobravanja. Radoživost je razumela kot pozitivno lastnost. S prijemi, ne vem, kakšnimi, se je razredna skupnost umirila, učni uspeh pa je vidno napredoval. To so te udejanjene kreativnost, etičnost, pozitivna energija in spontanost, o katerih govorite. To je veličina človeka in učitelja. A teh, priznajmo si, ni – veliko.