40 plus in minus

Zadnjič sem pasirala fižol ob pol polnoči, ker sem prej dirjala naokoli. Po svoji volji, vsekakor, vendar ne zase. Delovni načrt sem imela izdelan do potankosti, a se mi je podrl zaradi moških – kako se že temu reče čim bolj prizanesljivo – banalnih principov. Lahko bi sicer bila tudi Ona, a v konkretnem je bil žalibog – On. Ki pač smiselnega načrta o tem, kdaj in kaj vse je potrebno in koristno postoriti v nekem trenutku in na neki povsem vsakdanji dan, nima. Kajti on misli v najboljšem primeru na eno stvar, od ideje do realizacije pa se pri moških osebkih ne štejejo več ure niti dnevi, ampak tedni, meseci, brez pretiravanja celo leta. Ampak to sem vam najbrž že povedala. Moška celica pač.

Drug dan sem bila pošteno jezna nase, da se prepuščam anarhiji, v njej celo sodelujem, torej jo sprejemam. Priznam, ljubim red, predčasno narejene stvari, ki lahko potem v miru zorijo, se izboljšujejo, ali celo umaknejo. Sovražim ihto, nervozne osebke, ad hoc odločitve. Pa naj bo to pri nakupovanju, pripravi hrane, pisanju člankov, da ne govorim o zmenkih. Takšna sem. Natančna in točna. Pravočasnost in urejenost me pomirjata.

Sicer pa ugotavljam, da me vznemirja vse manj stvari. Denimo politika in v njo speti ljudje; ali je moje intimno življenje zaradi njih res bistveno slabše? Bolj ko jih spoznavam, manj se me dotaknejo. No, so še drugi, nepravi in hrupni ljudje – izogibam se jih. Lahko se znajdem ob njih, a jih ne poslušam. Dolgočasijo me vsakdanje puhlice, kdo bo pa te smeti prenašal. Mnogokrat z zadovoljstvom ugotovim, da jih naslednji trenutek že pozabim. Infantilni posamezniki, hvala, ne. Zanimajo me resnični ljudje, ki mi imajo povedati kaj žlahtnega. V prepoznavanju katerih slišim melodijo življenja. Ki govorijo z očmi. O resničnem življenju. O rasti.

Morda je primer banalen, a naj vam ga poskusim predstaviti. Zadnjič sem se v mestu zaletela v znanko, ki je nisem videla že kar nekaj časa, a sva se nekoč in nekdaj imeli super. Za kratek čas. Medtem ko mi ne uspe niti dobro zapreti ust, kajti njen videz je nasilno spremenjen, mi hiti pripovedovati, kako zelo zaposlena da je, kako slabo jo plačujejo, kajti ona je vrhunska umetnica in v tujini bi že imela pravo ceno, da se ima končno fantastično, z možem sta se sicer ločila, a se razumeta bolje kot prej. Gledam, poslušam. Vidim, da je svoje čudovite lase drastično skrajšala, da ima ponesrečeno prepolne ustnice. Najbrž je padala v vakuum. Ojej, sirota. Sem se je kar malo prestrašila, priznam. Kaj vse si človek naredi sam. S kakšno jezo človek poseže vase.

Potem pa si, prav tako same, zastavimo brutalne pregrade in se sprašujemo, kaj hočemo ženske pri štiridesetih. Kuhati fižol ob polnoči. Imeti moža, otroka in psa. Popoldansko promenado in vikendpakete v tujini. Korektne prijateljice. Stanovanje in avto. Dobro službo. Uspešno kariero. Hud džoging. Brezhibno postavo. Botoks, veliko njega. Spoštovanje. Zdrave starše. Zdravje tudi zase. Zabavo. Potovanja. In dopotovanja. Mir. Je slednje preveč eksotično?

Dr. Ksenija Šelih Martinec nam jasno odgovori: »Kakovost življenja je povezana z odnosom do sebe. In sebe moraš imeti rad!«

Je ta resnica najbolj brutalna?