»Vse več staršev težko plača t. i. obogatitvene dejavnosti v vrtcu, ki so del kurikula ... Naj te dejavnosti v dobro otrok vseeno organizirajo ali naj se jim solidarno do revnejših otrok odpovedo?«
»Otroci brez obveznega zdravstvenega zavarovanja predstavljajo sivo polje, s katerim se ne ukvarja nihče ... Da je po njegovi oceni v Sloveniji vsaj tisoč otrok brez obveznega zdravstvenega zavarovanja, je na novinarski konferenci povedal Aleksander Doplihar, vodja ambulante za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja v Ljubljani.«
Nedavno sem legla na staro razmajano klopco nekje v gozdu in gledala, kako krošnje plešejo nad mojo glavo. Lahko sem to naredila, zaprla oči in zaspala. Za zdaj še. Kar tam. Ljudje so hodili mimo. Vsak s svojimi mislimi. Saj v resnici taki smo, ne? Vsak s svojimi mislimi. Malimi in velikimi težavami. Lačni, siti, goli, bosi, v velikem chevroletu, peš.
Kdo smo mi, da so med nami začeli zevati tako veliki prepadi? Kaj se nam je zgodilo? Še vedno krošnje plešejo nad našimi glavami, a citata zgoraj sta vzeta iz slovenskih vesti preteklega tedna naše, tako lepe in čiste države. Turisti znajo povedati, da smo prijazni, mirno je. V samostojnost smo stopili ponosno. Tudi mi, komajda najstniki, smo čutili vrvež sreče, hodili z glavo pokonci in z upanjem govorili komur koli, ki je hotel slišati, da smo – Slovenci. Spomnim se, kako važno sem zategovala: »Slovenec sem, tako so mati djaaaaaaaliiii ...« Zdelo se je nepredstavljivo, takrat, da možnosti ne bi bile enake, da bi bili otroci brez šole, da prav vsi po vrsti ne bi igrali inštrumenta in brcali žoge. Doma smo napraskali za pianino. Ni bilo lahko, a bil je tam. Nov.
A sočasno postaja jasno, da so otroci prve žrtve brezposelnih staršev. Na svidenje, enakovrednost, na svidenje, enake možnosti. Šele dvajset let je minilo, a se zdi, da nas je povsem pokril nevihtni oblak. Tak, ki gledaš vanj, pa sonca ne spusti. »Beremo in poslušamo presunljive zgodbe o socialnem izključevanju, boleznih, poslušamo o tem, da je vse več otrok lačnih, da nimajo ustreznih oblačil, obutve, šolskih potrebščin. Vključevanje v prostočasne dejavnosti pa je postalo prestiž tistih, ki imajo dobro materialno zaledje,« pove Anita Ogulin na drugi strani žice in postreže z že znano informacijo, da se je v projektu Botrstvo v Sloveniji do zdaj zbralo več kot 1.300.000 evrov. S tem denarjem so učinkovito pomagali več kot 2500 otrokom in družinam. Ker v Sloveniji pod pragom revščine živi že 13,6 odstotka prebivalstva, predstavniki projekta Botrstvo pozivajo državo, naj odpravi izjemno škodljive posledice socialne zakonodaje. Ker za zdaj je roka roki tista, ki da. Velika »mati« zgoraj pa v svojem imaginarnem svetu videoigric razglablja o proračunu in se udinja belgijskemu mestu, kjer so še psi videti žalostni.
Otroci so bolni, otroci nimajo varnega gnezda. Tako je pri nas doma. Kaj se je zgodilo? Ta velika Evropa, h kateri smo se ponosni nagibali, češ, čas je, da postanemo eden »velikih«, je z nami pometla kot z naivnim otročajem. Kaj se je zgodilo, da smo spustili skozi prste ravno tisto, kar nas je delalo posebne? Socialna država je postala utopija, en tak zabaven oksimoron, zanjo se niti ne borimo več, ker tako in tako nima smisla, slišim.
Človeku se najbolj trga srce, ko vidi lačnega otroka. Začetek življenja, ki s predispozicijami lakote, brezizhodnosti in siromaštva ne bo prišel daleč. Vsak uspeh takega otroka je »le« čudež matrice, ki ga izvzemamo kot pravilo, ki to ni. »Ko se v družini zrcali revščina, ni več ljubezni, ni več varnosti, ni spodbud, je agonija. Osnovno preživetje daje sporočila – ostal boš revež!« tiho pove Anita.
Praznujemo teden otroka. Kakšna radost! Kdo je pripravljen hoditi v čevljih tistih, ki nimajo družbe, ker »smrdijo«, ki nimajo jesti, kdo bo gledal v tisti neumno pametni telefon svojega sošolca kot na prvi polet v vesolje? Kdo bo zmogel živeti z zaupanjem v to, da iz njega ali nje ne bo – nič. Dasiravno je res, da pravice otrokom najprej krši država, je to že tako zdolgočasen stavek. Države v resnici ni več. Ostali so le oportuni oligarhi, tisti, ki bi to radi postali, ter – raja. Torej mi. Izginjajoči srednji razred in vse tisto, kar sledi do kartonaste škatle in skrotovičenega želodca. Kdo bo ostal, da bo užival v krošnjah dreves in gledal gor? Slovenija, moja dežela.
