Pozdrav, Zvezdana!
Zaljubljena sem. Noro. Obsedena sem, sploh ne vem, kaj mi je. Moj fant je čudovit, ne občudujem ga samo jaz, ampak vsi, s katerimi pride v stik. Uživam z njim, ko sva sama, živim nebesa na zemlji. Igrava se, kuhava skupaj, se prijazno prepirava glede svetovnih vprašanj in jaz v tem uživam, ker je tako pameten. Oba sva lepa, mlada, polna načrtov. Ko pa greva ven, v družbo, se začne pekel. Fizično me boli, ko gre mimo naju druga mlada punca in jo on pogleda. V trebuhu me črviči do slabosti, če se s katero pogovarja. Zadnjič si nisem mogla pomagati in sem naredila sceno. Na prijateljevem rojstnem dnevu se je moj dragi predolgo pogovarjal z njegovo punco in pred vsemi sem ga klofnila. Potem sem dva dneva doma kričala, zmetala vanj vse krožnike, razbila stanovanje. Pa ne več od ljubosumja, od jeze nase, ker sem tako neumna. Tega mu sicer ne morem priznati, je pa res. Vsi domači vedo za najine borbe. Moja mama misli, da je moj fant baraba in da ima druge. Jaz pa se v redkih trenutkih zavem, da mogoče le pretiravam. Zakaj se mi samo zunaj, v družbi zdi, da me moj fant ne ceni? Da me ne ljubi? Sicer pa danes, ko ti pišem, pakira, da bo odšel. Jaz sem močna, bom že zdržala, jočem pa vseeno... Zvezdana, kaj mi je? Aleksandra
Draga Aleksandra!
Objavila sem samo del tvojega pisma, ker tako na dolgo in široko razlagaš podrobnosti, ki te motijo, da ni več okusno. Zakaj? Ker si razvajena, zdolgočasena frajla, ki ima svoje zvezdne trenutke. Kot to pismo. Očitno tvoja mama igra prepomembno vlogo v tvojem življenju. Vzgojili so te v princesko in ti pri dvajsetih še vedno misliš, da boš lahko živela kot v pravljici. V naslednjem trenutku si bojevnica za ženske pravice in samostojnost, v tretjem pa izgubljena deklica brez samozavesti in spoštovanja. S temi tvojimi preobrazbami ni nič narobe, le da sodijo v otroški vrtec, ker jih ne obvladuješ. Da pa s takim obnašanjem obremenjuješ človeka, ki ga imaš rada, je nezrelo, neodgovorno in zagotovo pelje v propad vajine zveze.
Najbolj zdravo zate bi bilo, da še nekaj časa živiš študentsko življenje sama, raziskuješ življenje, hodiš na zabave, se učiš in bereš dobre knjige. Dobro bi bilo, da tvoja zaveznica, mama, postane mama zares in te postavi na realna tla. Dane tolče po moških in tvojem fantu s tabo vred kot kakšna neumna kura, ampak ti pomaga pri gradnji tvoje prave življenjske moči in samozavesti. Da se usmerita vsaka vase. Kajti v tebi je odgovor, ti sama nosiš ključ do svoje sreče.
Tvoja negotovost je prav boleča, izvira pa globoko iz tebe, iz tistih koščkov tebe, ki si jih sprejela kot deklica. Ne pišeš o svoji družini, le da so starši ločeni. Poišči (tudi pomoč) svojo ranjeno deklico, poišči v sebi dogodke, zaradi katerih je v tebi vzklilo seme strahu, ki povezuje ljubezen z izgubo in prevaro. Ne vem, če lahko tako mlada sama najdeš ta izvor strahu. Svoje histerične napade, pa nebuloze, kako te tvoj fant ne razume, pa si kar izbij iz glave. Nesrečo ti bodo prinesle. Zavedaj in veseli se raje svoje mladosti, lepote, svobode, zdravja... Če ne drugače, si zamisli, da si na invalidskem vozičku – kakšne drame pa bi imela takrat?! Pojdi enkrat v bolnišnico na onkološki oddelek, da ti bo jasno, kakšno srečo imaš in kaj ti ponuja življenje.
To ne pomeni, da pomanjšujem tvoje psihične bolečine, to pomeni, da ti hočem naliti čistega vina in te rešiti tvojih bolnih predstav o ljubezni in partnerstvu. Kje pa boš našla fanta, ki bo 24 ur na dan buljil samo vate?! Saj ni stroj, niti princ na belem konju, saj je živ človek. Saj sama pišeš, da mu nič ne manjka. Ljudje se na cesti, na družabnih dogodkih pač gledamo. In res je, kdaj pa kdaj zagledamo drug v drugega. Tudi to se zgodi. In temu se ne moreš izogniti. Nikogar ne moreš ukleniti s pogledom, od nikogar, tudi od sebe, ne moreš zahtevati zagotovila, da bo nekaj večno. Ker ni nič večno, samo rojstvo in smrt sta mejnika, na katera lahko zagotovo računamo, vse drugo je potovanje. In če boš potovala, polna brezpogojne ljubezni, jo boš tudi dobila nazaj. Kakšna bo, pa ti bo povedalo življenje. Morda pa te ne bo objela v obliki fantove ljubezni, ampak v obliki umetnosti, trav, boga, otroka...
Objemi se in se napolni z ljubeznijo do življenja. In se pogumno podaj na potovanje, svoje življenjsko potovanje. Najdi smisel svojega življenja!
Tvoja Zvezdana
