Kako velik je problem nezvestobe v naši družbi? Velika spletna anketa o varanju je pokazala, da je 30 odstotkov Slovencev in 23 odstotkov Slovenk vsaj enkrat prevaralo partnerja. Ob številkah se velja zamisliti. Je zvestoba še vrednota? In promiskuitetno spolno vedenje nekaj, ob čemer se nihče več ne naježi? Ali je mogoča drugačna interpretacija?
Nezvestoba. »Tema je stara, zguljena in vedno znova boli.« Tako za začetek postavi stvari na svoje mesto igralka Zvezdana Mlakar. »Ko poslušam, kaj se dogaja v Franciji, onemim! Vse te laži in prevare pa tudi bolečine se zdijo ljudem normalne. Nobenega klicaja nikjer, nihče se ne vpraša, kakšen je moralno človek, ki zahrbtno, z lažmi zadaja bolečino! Verjameš, da bo še kdaj govoril resnico? Je to tvoj vodja? Jasno, ljudje uživamo v človeških pritlehnostih, sploh če jih počnejo drugi. Tako si kupujemo odpustke! No, jaz ne.«
Dvojna morala
To, kaj je normalno, se veže na družbene norme. No, naj bi se. Če se ne oddaljimo od intimnih odnosov, je ustrezno vprašanje, koliko ljudje – pretežno zahodnjaki – v svojem hlepenju po užitku ne jemljemo več partnerske predanosti za vrednoto, temveč je postala stvar pogodbe. Tudi Slovenke in Slovenci? »Katere so naše pregovorne lastnosti?« nadaljuje Zvezdana Mlakar. »Počutimo se majhne, smo nesamozavestni, zaprti, radi pometamo pod preprogo, ljubosumno pogledujemo k sosedom, ali imajo kaj več od nas. Stanje v državi kaže tudi našo dvojno moralo, ki smo jo tako dobro osvojili, da postaja že vrednota. Zvestobe nam Slovencem kronično primanjkuje. Zvestobe sebi, svojim načelom, svoji resnici. Na vseh ravneh, ne samo med moškim in žensko. To je zame, čisto preprosto, disciplina duha, in ne moraliziranje, kaj je prav in kaj ne. Potem ti svojih dejanj ni treba skrivati, ker preprosto stojiš za njimi.«
Zvezdana Mlakar, igralka »Nič se ne bom pretvarjala, z nezvestobo sem se konkretno srečala. Na smrt me je bolelo. Tisoč in eno stvar sem si izmislila, da bi opravičila, da bi razumela. Shujšala sem za 20 kilogramov in trepetala od strahu, da bom ostala sama. V razumevanju sem šla celo tako daleč, da sem se pogovorila z ljubico, češ, reva, saj ni ona kriva! In sem na svoji koži doživela še večje razočaranje. Kako ženska z največjim užitkom zmagovalke prizadene drugo žensko. Danes, po toliko letih, sem ji hvaležna, da mi je speljala moškega. Obema sem hvaležna, prihranila sta mi veliko muk. Meni in najinemu otroku. V življenju sem jih še veliko srečala; prevarancev, tistih, ki varajo. Ampak, dragi moji, to niso moji problemi, poskušala sem razumeti, pa sem preveč blond in ne gre. Sem pa ponosna, da nisem bila nikoli ljubica. Svojih možganskih vijug nisem nikoli obremenjevala z lažnivimi kombinacijami, skrivalnicami a la 'kliče Tone, v resnici kliče Špela'. Tudi pred skušnjavami sem stala, a moja ljubezen je bila vedno večja in močnejša od vseh ponujenih sladkosti. Tako jaz! Vi pa, kakor hočete. Jaz pač živim brez fige v žepu.« |
Razočarani na pol
Torej ni zagotovila za zvestobo v partnerskem razmerju, če si meje zvestobe oblikuje vsak sam? Nasprotno. Zoran Milivojević, psihoterapevt in avtor uspešnic o medosebnih odnosih, meni, da je dobro razmerje, takšno, ki je obema partnerjema udobno, najboljša garancija za zvestobo. »Če se to iz kakršnega koli razloga sfiži, ima eden ali drugi občutek, da se v razmerju ne more več osmišljati, se ne počuti cenjenega in ljubljenega, če ne uživa več, da, potem se lahko zamaje. V udobni zvezi je tveganje za varanje manjše. Ljudje napačno razmišljajo, da varajo tisti, ki so v zakonu razočarani. Ne, ti se ločijo in odidejo. Varajo tisti, ki jih uvrščam v kategorijo 'razočarani na pol', torej so v zvezi, ki ni dovolj dobra, da bi bili zadovoljni, in obenem ni dovolj slaba, da bi jo razdrli. Ponavljam, pomembno je, da se zakonca v zakonu dobro počutita. Poglejte, to je kot s čevlji. Če se odpravite na dolgo potovanje, potrebujete dober par čevljev. Če vam niso prav, vas bodo ožulili, in želeli si jih boste sezuti in obuti udobnejše.«
Številke za premislek
In kako smo si Slovenci s čevlji? Pardon, z oziranjem za drugimi. Blaž Simončič je nedavno izvedel anonimno spletno anketo, v kateri je sodelovalo 1109 Slovenk in Slovencev iz štiridesetih družabnih omrežij. Objavil jo je na svojem blogu. Rezultat? »Iz zbranih vzorčnih podatkov je razvidno, da je 30 odstotkov moških in 23 odstotkov žensk vsaj enkrat prevaralo partnerja. Moški statistično značilno večkrat skočijo čez plot. Ljubimke so največkrat neznanke, medtem ko se ženske zapletejo z znancem. Zanimivo so po nezvestobi najbolj izstopal anketiranci, stari od 51 do 60 let. Skladno s tem se statistično značilno zgodi več prevar v dolgotrajnejših razmerjih. Glede na spolno usmerjenost se je izkazalo, da največkrat varajo biseksualci, zlasti moški z moškim. Zanimivo je, da je nezvestoba enakomerno porazdeljena glede na izobrazbo.«
Dr. Zoran Milivojević, psihoterapevt »Osebno na vprašanje o nezvestobi in kako se z njo spoprijeti ne odgovarjam, s položaja strokovnjaka pa lahko pomagam razumeti človeške odzive in predlagati morebitne rešitve. Spoznanje, da partner vara, je zmeraj težko, ker je s tem prekršil dogovor, ki sta ga partnerja sklenila. Za nekatere je to dovolj dober razlog za razvezo. A življenje je kompleksno. Pomeni, da ima skok čez plot zgodovino, zato univerzalne rešitve ni. Če denimo nekdo razmišlja, da bi prevaro odpustil, mora drugi narediti, kar je prav: priznati prevaro, jo definirati kot napako, ki je ne bo ponovil, obžalovati in jasno izražati ljubezen do partnerja. Če teh elementov ni, situacija ni čista. Za pare, ki jih je prevara potisnila v krizo, je najboljša rešitev partnerska terapija, v kateri preverjajo, zakaj je v odnosu zaškripalo.« |
Nič ne preseneča
Razmeroma velik delež Slovenk in Slovencev, ki imajo avanturo, dr. Zorana Milivojevića ne preseneča. »Podatek je skladen s statistikami v celotni regiji,« pove za Ono. »Sicer pa si ga lahko razlagamo tudi nasprotno, namreč da je sedemdeset odstotkov ljudi in več zvestih svojim partnerjem. Danes na nezvestobo ne gledamo z norme, da ljudje, ki skačejo čez plot, nimajo dobrega značaja, temveč je prevara znak nezadovoljstva v razmerju. Ko se to zgodi – ne glede na to, ali je motiv upravičen ali ne – začno gledati nase, se ozirati po osebi, ob kateri se bodo dobro počutili in z njo karseda uživali. Skratka, ki bo primernejši partner.«
Ko se zruši zaupanje
Če se v partnerstvu pojavi kriza – in krize so v določenih obdobjih sestavni del življenja – nekateri pari, tako svetovalka in terapevtka Alenka Berlot Košiček, poiščejo pomoč. Nezvestoba po njenih izkušnjah ni le spolni odnos. »Če se partner čustveno intimno zbliža z drugo osebo, se z njo druži in pogovarja o temah, o katerih naj bi se le s svojim partnerjem, potem gre za varanje, čeprav nimata spolnega odnosa,« pojasni. Taka prevara je za prevaranega lahko še bolj boleča, kot če bi šlo le za seks. »Odnos je močno prizadet, a vsak je zgodba zase. Ali bosta partnerja zmogla nadaljevati skupno pot, je odvisno predvsem od njiju, tega, kako močna je njuna želja ostati skupaj, in od tega, ali bosta lahko ustvarila drugačne temelje. To je izredno naporen proces, ki ga zmorejo le redki. Pri varanju so porušeni temelji vsakega dobrega odnosa med partnerjema. To je zaupanje. Poleg tega se prevarani spoprijema še s kopico negativnih čustev, ki jih je prejel v paketu. Izid je lahko uspešen, če partnerja zmoreta delati vsak s sabo in sočasno z odnosom.«
Razlike
»Na vprašanje, kaj vas je napeljalo na varanje, so ženske statistično značilno, drugače od moških, odgovorile, da premalo partnerjeve pozornosti,« oriše rezultate spletne raziskave Blaž Simončič in doda podatek, da pri moških statistično značilno prevladuje odgovor močna želja po spolnosti. Kaj takega! Je zvest moški iluzija? »Ne,« udari Alenka Berlot Košiček. »Razočarane ženske se verjetno ne bodo strinjale s to trditvijo. Malo poglejte okrog sebe pa boste videle, da obstajajo tudi taki. Res pa je, da lahko opazimo le poročene oziroma tiste, ki so že v zvezi. Razočaranke, ki obupujejo, naj se raje vprašajo, zakaj ima moja prijateljica zvestega partnerja, jaz pa ne. Zakaj ne izberem pravega?«
Ana Marija Mitič, komičarka »Ljubezen mi je že od nekdaj najlepši košček mozaika življenja, zato sem žalostna, ko slišim, koliko jih je, ki varajo. S tem izkazujejo nespoštovanje do tistih, ki bi jih morali imeti najraje, predvsem pa do sebe. Gledano z ženskega gledišča, zvesti moški obstajajo, to, kakšni vse tipi moških se sicer klatijo po tem svetu, pa je preobširna tema za nekaj stavkov. Lotila sem se je kar v kabarejski monotragikomediji o blišču in bedi ljubezni z naslovom Vsi moji moški. S humorjem je vse laže. In ja, na žalost sem tragičnost take situacije že doživela: predstavljajte si, da beden približek človeka izklopi telefon in gre z bivšo v toplice! A maščevalnosti ne prakticiram, ampak odkorakam stran.« |
Pogubna rutina
»Poleg omenjenih razlogov za prešuštvo prevladujejo še ponujena priložnost (41 odstotkov), želja po odkrivanju nečesa novega (36 odstotkov) in premalo spolnosti v zvezi (25 odstotkov),« pravi Blaž Simončič in razkrije, da najmanj varajo anketiranci, stari od 21 do 30 let, na drugi strani pa močno izstopajo ljudje, stari od 51 do 60 let. »Statistično značilna razlika se je pokazala pri skupini ljudi, ki so v razmerju od 11 do 15 let ter nad 16 let. Če povzamem – starejši v dolgotrajnejših zvezah pogosteje varajo. Eden od možnih razlogov je gotovo naveličanost stalnega partnerja in relativno dolgočasen rutinski in redek spolni odnos.« Alenka Berlot Košiček zato še enkrat poudari, da je treba v odnos vlagati. Vedno znova. »Tako se bosta partnerja izognila pogubni rutini.«
Prihodnost monogamnosti
Blaž Simončič se zaveda, da njegov vzorec ne odslikava demografske slike Slovenije. Kot tudi, da so takšne ankete lahko zelo vprašljive, ker ljudje, čeprav govorijo povsem anonimno, največkrat niso iskreni. Pri prešuštvu je obenem veliko precenjevanja in podcenjevanja. A vendar – če se ozremo po izseku iz knjige Spolno življenje v Sloveniji (o prvi in edini nacionalni raziskavi o spolnem življenju) avtorjev dr. Ivana Bernika in dr. Irene Klavs, ta razkriva, da je 35 odstotkov vprašanih moških in 15 odstotkov žensk že kdaj prevaralo partnerja. Torej razlike so, a manjše. Bolj zanimiva je morda ugotovitev, da so zveze – posebno pri mladi generaciji – vse krajše, zanje je značilno pogosto prehajanje od enega razmerja k drugemu, t. i. serijska monogamnost je prevladujoče spolno vedenje. Kakšna bodo partnerstva prihodnosti? »Alternative današnji obliki življenja v dvoje v naši kulturi ne vidim,« pravi Alenka Berlot Košiček. »Če bi obstajala ustreznejša oblika partnerstva in družine, bi se verjetno že uveljavila, ker ni nikakršnih ovir, da se ne bi. Pari lahko živijo tudi v odprtih zvezah, kjer ni varanja, ker velja dogovor, da imata oba lahko spolne partnerje zunaj zveze. Vprašamo se lahko, zakaj se ta oblika zveze ni uveljavila. Menim, da zato, ker to ni skladno s čustveno naravo človeka, z našo potrebo in sposobnostjo ljubiti in biti ljubljen. Ta potreba je dejstvo in vedno bo, čeprav bi nekateri to zanikali.«
