V razmerju je večkrat treba pogledati vase in si zastaviti vprašanje: kako se počutim? Se zjutraj zbudim in sem hvaležen, da imam ob sebi nekoga, ki je kot ustvarjen zame, ali se sprašujem, kje sva zgrešila pot do sreče in zakaj nisva več tako povezana, kot sva bila nekoč?
Četudi vas dvomi in negotovost obidejo le občasno, velja stopiti korak nazaj in se zamisliti ter upoštevati znake, ki kažejo, da nekaj ni tako, kot naj bi bilo. Četudi ne pomenijo nujno, da zveza drvi v prepad, nakazujejo, da bo v njej, če jo želita postaviti nazaj na prave tirnice, treba nekaj spremeniti. In to čim prej, dokler je še čas.
Frustracije
Ob partnerju občutite vedno več frustracij? Vas njegove navade, ki so se vam včasih zdele srčkane in prijetne, po novem spravljajo ob pamet? Vam gre na živce kar tako, ne da bi kar koli storil? Ali ste opazili, da greste partnerju na živce vi, ne da bi vedeli, zakaj?
Frustracija je čustvo, najpogosteje povezano s pomanjkanjem ciljev in dosežkov. V smislu razmerja to pomeni, da imata partnerja različne prioritete.
Če si želita različne stvari, se vse bolj odtujujeta, drug drugega zaradi različnih ciljev prezirata, skupnih dosežkov nimata, frustracije pa postajajo vse večje, očitne in seveda moteče.
Kakršni koli so cilji – nakup hiše, priprava večerje ali načrtovanje dopusta –, pomembno je, da jih delita in jim sledita skupaj.
Občutke frustracije zato vzemita kot resno opozorilo, da v razmerju nekaj ni prav. Naj vaju motivirajo za spremembe. Če ne bosta ukrepala, bosta izgubila zaupanje v drug drugega in tudi v odnos.
Jeza
Če bosta zanemarjala omenjene občutke in ne bosta ničesar ukrenila, bodo ti prerasli v jezo. Jeza se izraža z destruktivnim vedenjem, denimo z zaničevanjem partnerja v javnosti ali z obrekovanjem pred prijatelji ter družino. S tem pa se še bolj izpodkopava temelje že tako zmajanega razmerja.
Če sta že dosegla fazo, jeze je res skrajni čas, da nekaj ukreneta. Zberita energijo in si na novo zastavita cilje, preden razmerje pahneta v prepad.
Negotovost
Kadar je v razmerju prisotna jeza, se partnerja vse bolj odmikata drug od drugega. Hkrati začneta dvomiti in čutiti negotovost, ljubosumje, paranojo. Občutek izgube nadzora skupne cilje še bolj odmika, negotovost okrepi občutke jeze in spori so vse pogostejši.
Kadar prideta v to fazo, so zadeve že močno kritične. Pomembno je, da se vsak poglobi vase in se vpraša, česa si želi, kako bi to dosegel in ali pri doseganju teh ciljev sploh ob sebi vidi partnerja.
Osamljenost
Negotovost pusti na duševnosti posledice, te pa vodijo v osamljenost. Že frustracija in jeza med partnerjema zgradita prepad, nezaupanje ga še poveča, intimnost se zmanjša na minimum, pogovor zamre in osamljenost se prikrade v razmerje, čeprav še spita v isti postelji in jesta za isto mizo. Morda se celo prenehata pogovarjati. Zgodi se, da delita dom, ne pa tudi življenja. Oba sta zato osamljena in nesrečna.
To je zadnja faza, ki ob ignoriranju nedvomno pomeni propad razmerja, saj je zanj ključno reševanje težav, ki pa brez komunikacije ni mogoče.
Če dosežeta to stopnjo, bo morda za reševanje razmerja že prepozno. Premislita, kako resne težave imata, in se osredotočita na njihovo odpravljanje. Če se seveda s tem strinjata oba. Nekateri ob tem obupajo, drugi se ob zgoraj omenjenih občutkih zamislijo in ukrepajo, seveda pa je odločitev o nadaljnjih korakih v vajinih rokah. Tako kot sta v vajinih rokah celoten odnos ter njegova prihodnost.
