Želim, a ne iščem

Pred časom mi je nekdo napisal, da se mora postmoderni moški v odnosu do ženske marsičesa naučiti. Samo moški od ženske ali tudi nasprotno? Učimo se vse življenje, zato to naj ne bi bila težava. Pa je res tako? Sodobna ženska je razpeta med kariero, delom, partnerjem in tudi družino. V tem vrstnem redu namreč ustvarja svoje življenje. Življenje žensk nekoč in danes dejansko ni več primerljivo, čeprav bi morda moški to želeli. Kaj kmalu dobimo odgovor, da je zgodovina že daleč. Zdaj ženska najprej poskrbi za svojo izobrazbo, ki bo kasneje vezana na njeno kariero. Partnersko in družinsko življenje postajata drugotnega pomena, zato je časa za stalnega partnerja vedno manj. Če se poznanstvo že razvije v zvezo, je ta prav tako moderna. Ženska in moški npr. živita vsak v svojem stanovanju, predana vsak svojemu delu in načinu življenja. Občasno sta skupaj, kadar želita in kadar jima dopušča čas. Moderna partnerska zveza?

Moderna ženska ni gospodinja

Zanjo so bolj ali manj tuja opravila, ki so vezana na kuhanje, pranje, likanje, čiščenje. Še najmanj za »nekim« moškim. Več časa posveča izpopolnjevanju svojega znanja in izobrazbe, videzu, rekreaciji, druženju s poslovnimi partnerji, prijateljicami in vse manj moškemu ali partnerju. Poln urnik največkrat ne dovoljuje vsakodnevne navzočnosti moškega. Če že je, največkrat po želji oziroma zaradi kakšne potrebe. Če ni pripravljen na ta kompromis, ima na voljo drugo, svobodno življenje. Brez ženske, ki življenja, kakršno se od nje pričakuje, ni pripravljena sprejeti.

Ženske zahtevajo manj, želijo več

Ženska sodobnega časa je potencialno samska med tridesetim in štiridesetim letom. Brez otrok. Razmišlja o njih in si jih načelno želi, a to je velikokrat drugotnega pomena. Družabna omrežja so polna oglasov, ki kar kličejo po t. i. navidezni zvezi. Želim, a ne iščem. Pa ne zgolj spolnosti. Partnerja, ki bo pripravljen igrati vlogo občasnega spremljevalca. Smučanje pozimi, vmes kolesarjenje ali sprehodi, morje poleti. Če je moški pripravljen sprejeti dejstvo, da sodobna ženska ne potrebuje moškega – moža, temveč moškega – občasnega spremljevalca, potem je na dobri poti, da zajadra v takšno zvezo. Priznam, težko jo je opredeliti. Ženska in moški sta par, ki ne živi skupaj. Prijateljicam predstavlja »svojega moškega« kot prijatelja. Prijateljstvo je najpomembnejši element vsake partnerske zveze, to velja opozoriti. A moški bi verjetno želel biti še kaj več kot zgolj prijatelj v očeh njenih prijateljic. Mu bo uspelo? S sodobno tehnologijo, ki je na voljo, prej ne kot ja. Telefonski klici, esemesi, občasna srečanja in skupni obiski prijateljev zanesljivo niso idealna podlaga za kakršno koli trajnejšo zvezo. Partnerski odnos, podkrepljen s prijateljstvom, zagotovo zahteva več sodobne ženske in morda za odtenek manj sodobnega moškega. In za to se bosta morala potruditi oba. Ona in on.

Sodobni moški

Je približek sodobne ženske. Dokaj zahteven, karierist, ki gleda na življenje nekaj svetlobnih let drugače kot ženska. Tudi on večkrat hlepi po znanju, s katerim bo, med drugim, dokazoval svoj ego, potrjeval svojo moškost in neprekosljivost. Po drugi strani pa hrepeni po ženski bližini, ki mu jo sodobni čas vedno bolj oddaljuje. Prepričan je, da vselej ne more biti tako in da gotovo »pridejo boljši časi«, vendar se kaj dosti ne potrudi v odnosu do ženske biti tak, kot morda ona želi, pričakuje. Velikokrat ne želi, kdaj tudi ne zmore, noče. Končno je moški.

Največ je moških, ki želijo v eni osebi žensko, ki je pametna, lepa, pridna in delavna, sposobna, z materinskim čutom in končno tudi z željo po družini. Takih je veliko. Katera morda s kakšno »hibo« od naštetega, a vsemu se pod prste res ne more gledati. Čeprav so moški taki. Seveda pa moški, ne glede na sodobno družbo in življenje v njej, želi ob sebi žensko, ki bo znala kdaj tudi kaj skuhati, mu zlikati srajco, vsaj pomagati kaj počistiti in morda tu in tam, za dvig njegovega ega, reči, da je »dober, še vedno lep, čeprav bolj debelušen, sposoben in še …« Pa ugotavlja, da tega ne doživlja. Zaradi obremenjenosti in dela je ženska veliko odsotna in marsikdaj so pranje in likanje, čiščenje in kuhanje njegova prioriteta v t. i. prijateljskem odnosu. Če pa življenje ni skupno, o tem sploh ni smiselno izgubljati besed.

Moško prijateljstvo

Moški so radi tudi v moški družbi. Pa ne zgolj, ko skupaj stojijo ob šanku. Tudi šport jih združuje. Sodobna ženska prav tako želi biti športno aktivna, a ne nujno skupaj s »prijateljem«. Kolesarila bi s prijateljicami, tudi plavala z njimi. Ne nazadnje kakšen dopust sodobne ženske, ki ima »prijatelja«, s prijateljicami postaja moden. Zakaj pa ne? S prijatelji se počne veliko skupnih stvari. In na voljo so jim. Moški prijatelj mora to dejstvo sprejeti, če želi ostati prijatelj.

Je pa sodoben moški (enako kot ženska) tudi človek. Človek pa je družbeno in družabno bitje, ki kot pogoj za normalno delovanje potrebuje ob sebi sočloveka. Moški žensko (izjemoma je lahko drugače) in nasprotno. Družijo ju odnos, prijateljstvo, ljubezen. To naj bi drug drugemu izkazovala, če želita, da partnersko-prijateljski odnos deluje. Seveda, za to so potrebni čas, dobra volja in veliko truda. Živeti, sobivati s človekom, s partnerjem, žensko ali moškim, je proces. Ta zahteva celega človeka. Tudi takrat, ko ni časa, volje, želje, potrebe, ko je kriza, jeza in žalost. Vedno. Zato je skupno življenje tako zahtevno in hkrati tako pomembno. In ker je moški že od rojstva neposredno bolj navezan na žensko – mamo, je tudi odnos, prijateljevanje, zveza z žensko zanj posebnega pomena. Tako kot se želi počutiti ob njej pomembnega, nekdo, ki zna, zmore, tako želi biti ljubljen in del njenega življenja. Ne na obrobju, ne v drugem planu, ne jutri, če bo čas. Ne, moški želi danes, zdaj. Ali je to sploh sodoben moški ali zgolj nadaljevanje zgodbe iz preteklosti, ki je sodobna ženska ne mara več poslušati?

In kako naprej?

Ženske in moški so si zelo različni, a spet ne tako, da ne bi mogli skupaj dobro delovati. To dokazujejo že od nastanka človeštva. Končno dokazujejo, da nujno potrebujejo drug drugega. Pa ne zgolj za reprodukcijo, temveč za obstoj človeštva. Kljub krizam v partnerskih odnosih (razvez je zelo veliko, nasilja je vedno več) se borijo za svoj obstanek. Paradoksalno je prebrati, da se morata ženska in moški »boriti« za ohranitev partnerske zveze oziroma družine. Po drugi strani pa je to popolnoma normalno, saj sem večkrat zapisal, kako različni so si, kakšne zahteve imajo eni in kakšne drugi. Nujno je, da v medsebojni koheziji najdeta ženska in moški tisto željo in strast, simpatijo in ljubezen, ki ju združijo.

Predaleč

Morda se bo kdo vprašal, zakaj neki je v zadnjem času v slovenskem prostoru toliko umorov in posledično samomorov. Kaj vodi posameznika, da nekoč pristni, ljubezni poln partnerski odnos pripelje do tragedije? Strokovnjaki so si edini, da je razlogov veliko. Ne zgolj socialno-ekonomska kriza, temveč predvsem kriza vrednot, ki jo spremljajo osebna razočaranja, bolezen, velikokrat pa tudi ljubosumje in dejstvo, da kateri od partnerjev preprosto ne želi nadaljevati nevzdržnega skupnega življenja. To bi bilo treba razumno sprejeti in omogočiti obema, ženski in moškemu, da zaživita in si morebiti ustvarita novo življenje. Največkrat v dobro obeh, predvsem pa otrok, če jima jih je skupno življenje namenilo.

Avtor, mag. Bojan Macuh, je sociolog.