Največkrat šele takrat, ko v zvezi pošteno zaškriplje, partnerja začneta razmišljati o strokovni pomoči. Če je volja in pripravljenost, je z njeno pomočjo mogoče marsikaj doseči. A kljub temu terapevti opozarjajo, da nimajo čarobne palčke, in želijo, da se pari, ki se v stiski zatečejo po njihovo pomoč, tega tudi zavedajo. Kaj še vsem polagajo na dušo?
»Malce smo jasnovidni.«
»Že zelo kmalu lahko predvidimo, ali bo zveza trajala ali je trud zaman,« pravi ameriška zakonska svetovalka Bree Maresca-Kramer. Glavni kazalci, da ji ni pomoči, so čustvena odmaknjenost enega ali obeh partnerjev ter nepripravljenost sprejemanja deleža odgovornosti za nastale težave.
»Na naši rami ne boste jokali.«
»Še posebno ženske so nemalokrat presenečene, ko ob njihovih zgodbah ostanem hladna in neosebna. Delo mene in mojih kolegov ni biti emocionalna in sočutna, ampak z razumom pomagati naprej,« meni Joyce Morley, družinska in zakonska terapevtka.
»Zahtevamo poslušnost!«
»Posamezniki so tako prepričani v svoj prav, da preprosto pozabijo poslušati. To je sicer najpogosteje razlog, da zakonci sploh potrebujejo terapijo. Večina žensk ne preneha govoriti, in šele ko moški končno pridejo do besede, se razjasni, kaj oboje pravzaprav muči. Nemalokrat so ženske ob tem šokirane,« pravi Morleyjeva.
»Skregajta se!«
»Nič ni narobe, če se zakonca pred terapevtom spreta. To mu daje pogled v dinamiko odnosa in mu pomaga razumeti občutke,« priporoča Maresca-Kramerjeva.
»Pustite preteklost.«
Med sporom se držite trenutne težave. Ko začnete vleči stvari iz preteklosti, bo vsak pravi zakonski terapevt svetoval: »Pustite preteklost, preko nje morate priti z opravičilom, ki pa naj bo znak, da ste pripravljeni iti naprej.«
»Rešitve ne pozna nihče.«
»Noben odgovoren terapevt ne bo narekoval in dirigiral, kako obrniti odnos v pravo smer. Tako namreč par sčasoma ne bo več sposoben sam sprejemati nikakršnih odločitev,« pravi Maresca-Kramerjeva. »Povsem jasno lahko določimo izvor težave, nanjo opozorimo, a odpraviti jo morata partnerja sama.«
