Ste se kdaj vprašali, zakaj po poroki nevesta prevzame ženinov priimek in zakaj ne on njenega? Čeprav imamo v zadnjih časih tudi obratne primere, je ta pojav vendarle redkost. Raziskava, izveden v ZDA, je pokazala, da se v zadnjih 30 letih odnos do tega vprašanja ni prav dosti spremenil.
Kaj pravijo podatki
Zakaj torej ženske prevzamejo možev priimek? Zaradi njihovega ponosa, tradicije ali nečesa tretjega? »Raziskava o tem, kdo in zakaj po poroki prevzame priimek, je trajala vse od leta 1980. Tedaj so se moški na vprašanje, ali bi prevzeli ženin priimek, odzvali izjemno ostro in odklonilno, nekateri celo vulgarno. Po letu 1990 se je ta odnos vendar nekoliko omehčal, a med 3000 vprašanih je še vedno na prste ene roke mogoče prešteti, koliko moških bi bilo pripravljenih prevzeti priimek žene,« so povedali njeni izvajalci.
Huffington Post takole povzema rezultate: zgolj sedem odstotkov sodelujočih bi bilo pripravljeno prevzeti priimek žene, 30 odstotkov je takšnih, ki bi o tem morda bili pripravljeni razmisliti, za 40 odstotkov vprašanih je to nekaj nenavadnega in neobičajnega ter tega ne bi storili, 16 odstotkov vprašanih, starih od 18 do 29 let, pa je prepričanih, da bi bilo odlično, če bi moški prevzel priimek žene, medtem ko tega ne meni nobeden, starejši od 65 let.
Ponos je glavna ovira
Čeprav kot razlog moški največkrat navajajo administrativne ovire, sociologi trdijo, da pravi razlogi za to tičijo v tradicionalno zakoreninjeni vlogi moškega in ženskega v heteroseksualnih odnosih, kjer je moški kljub vsesplošni emancipaciji žensk še vedno »glavni«. Dr. Laurie Scheuble, sociologinja z univerze Penn State, je prepričana, da bi prevzemanje ženskega priimka v širši družbi nedvomno pomenilo kršenje takšnih norm.
»Ljudje bi na ženina, ki bi po poroki prevzel nevestin priimek gledali kot na manj možatega, povedano drugače, kot na copato. A menim, da bi se sčasoma to spremenilo in bi postalo nekaj povsem običajnega,« je prepričana dr. Scheublova.
