Zadnje stoletje se v zahodni kulturi spreminjajo družbeni in znanstveni pogledi na homoseksualnost, masturbacijo, oralno-genitalne spolne prakse, v preteklosti pa so menili, da vse našteto pomeni resno nevarnost za otroke in je vzrok, znak ali posledica duševne bolezni. Danes so nekateri spolni interesi že splošno sprejeti (na primer heteroseksualni odnosi pred poroko), drugi zgolj pogojno (istospolna privlačnost in praksa), nekateri so označeni kot čudaški (različni fetiši), določeni pa so sprevrženi in vzbujajo gnus (pedofilija). Še vedno se predpostavlja, da je heteroseksualni odnos ideal, drugi interesi pa so sekundarne narave, razlaga seksologinja in psihiatrinja dr. Irena Rahne Otorepec. Lahko sklenemo, da na dileme, ali so spolna poželenja »normalna ali abnormna«, torej vplivajo medicina, pravo, kultura in religija.
Kaj je normalno?
Pojem »normalno« je danes precej širok in jasnih meja med normalnim in nenormalnim ni. Pomembno je povedati, da so v določeni družbi nekatera vedenja opredeljena kot nekaj povsem običajnega, medtem ko so enaka v drugi družbi nenavadna ali neustrezna. Spolni interes je fokus posameznikovih spolnih želja, nagnjenj, fantazij in vedenj, ki so različni tako v stopnji izraženosti kot tudi v smeri erotiziranja in se lahko spreminjajo, sprožijo pa jih različni motivi. Vsaka oseba ima specifične spolne vzorce, ki so kot prstni vtisi, nekateri so zelo radovedni, raziskovalni, spet drugi občutijo sram, krivdo, obstajajo pa tudi tisti, ki ničemur ne pripisujejo erotičnosti in se opredelijo kot aseksualne osebe. Kaj je torej primerno in kaj »normalno«, je vedno družbeno pogojeno in relativno; spolni interesi so kulturološko in transhistorično spremenljivi.
Kaj je parafilija?
Parafilija označuje neobičajen spolni interes, v anglosaškem prevodu pa to pomeni »ljubezen do perverzije«. V seksologiji je v rabi od leta 1924, popularizirala pa se je v 80. letih prejšnjega stoletja. Zgodovina parafilij glede uvrščanja med spolne motnje sega v 50. leta, ko se je govorilo o spolni deviantnosti (oz. odklonskosti); sem so šteli tudi homoseksualnost, spolni napad in posilstvo. Odstranitev homoseksualnosti kot psihiatrične spolne motnje se je »zgodila« šele leta 1973! Parafilije so po moderni ameriški klasifikaciji psihiatričnih motenj opredeljene kot nestandardne, tudi neobičajne, celo bizarne in večinoma intenzivne spolne fantazije ali dejanja, ki so nujna za spolno vzburjenje in se nagibajo k ponavljanju. Najbolj ustrezna definicija je tista, ki govori, da so spolno vzburjajoče fantazije, nagoni ali aktivnosti, ki so družbeno sankcionirani aspekti normativnega spolnega vzburjenja in aktivnosti, ki so čedalje bolj pogoste in intenzivne, trajajo vsaj šest mesecev in so pogosto ovira za recipročno ljubečo spolno aktivnost. Opredeljeni so trije tipi, in sicer ko objekt spolnega interesa ni človek (fetišizem, fetišistični transvestizem), ko partner ne da privolitve (pedofilija, zoofilija, ekshibicionizem, froterizem, voajerizem) in ko drugi trpi ponižanje in bolečino (spolni sadizem, mazohizem).
Kinsey, raziskovalec človekovega spolnega vedenja, je v 50. letih dokazal pogostnost sadizma in mazohizma. Obenem izraz parafilija lahko pomeni tudi »drugačne« spolne prakse od »običajnih«, brez namigovanja na disfunkcijo oziroma moralno sprevrženost. Pogosto jih neustrezno označujemo kot »redke« in »nenaravne«.
Kdaj govorimo o parifilični motnji?
Parafilija torej pomeni samo prisotnost različnih spolnih fantazij. Če pa jih oseba uresničuje in ima ob tem izraženo stisko in se zaveda tega neustreznega vedenja, poleg tega pa so še posledice za drugo osebo, govorimo o parafilični motnji oziroma bolj strokovno o motnji spolne preference. Ta je (poleg običajnih spolnih praks) lahko opcijska (zgolj občasna), lahko pa je preferenčna (izstopajoča) ali ekskluzivna, kar pomeni, da oseba samo in vedno tako doživi spolno potešitev. Parafilične motnje se navezujejo na specifične objekte (npr. usnje, bič, ipd), specifične okoliščine (npr. seks na javnem kraju), specifična vedenja (npr. spolna aktivnost, v kateri je oseba ovirana) in na specifične osebe (duševno bolne, prizadete ali invalidne osebe, otroci). »Skrivnostna« zasebna praksa pa se prelevi tudi v nevarno (samo)destruktivnost, če se oseba zelo pogosto ali celo vedno pogosteje zateka k takim fantazijam in praksam, se ob tem počuti krivo in se početja tudi sramuje in je lahko celo ogroženo življenje: ko je oblika fetišističnega transvestizma, povezana s spolnim mazohizmom pri avtoerotični samo-asfiksiji, ki lahko privede do zadušitve s smrtnim izidom, tako psihiatrinja in seksologinja dr. Irena Rahne Otorepec.
Kdaj so kaznive?
Za nekatere parafilične motnje velja, da so kazniva dejanja (npr. spolni napad na otroka). Sem še iz nerazumljivih razlogov ne spada posilstvo. Strokovnjaki s področja seksologije in spolne medicine si že dolgo prizadevajo, da take parafilične motnje ne bi bile več uvrščene med spolne motnje, torej bolezenska stanja, saj jih skoraj po pravilu te osebe pripisujejo bolezni in se torej zanje ne čutijo odgovorne. »Če človek ni v stiski in nima slabe vesti ali pa me je želel obiskati zaradi določenih ugodnosti, na primer, da bi imel prost izhod ali za skrajšanje dolgoletne zaporne kazni, ob tem pa ima zelo pogosto pridruženo specifično osebnostno motnjo, ni primeren za intenzivno in poglobljeno psihoterapijo,« sklene dr. Irena Rahne Otorepec.
Pogostih osem
Med najbolj značilne in najpogostejše parafilične motnje prištevamo fetišizem in različice, kot so parcializem (del telesa – fetiš ženskih stopal), mizofilija (vzburjenje na primer ob telesnih vonjih,) telefonska skatalogija (nagnjenost k obscenim telefonskim klicem zaradi spolnega užitka), koprofilija (spolno vzburjenje ob človeškem blatu), urofilija (spolno vzburjenje ob človeškem urinu), emetofilija (spolno vzburjenje ob bruhanju), klizmafilija (spolno navduševanje nad klistiranjem), gerontofilija (spolna privlačnost do zelo starih ljudi), agalmatofilija (spolna privlačnost do kipa ali lutke) in številne druge.
Fetišistični transvestizem je spolna preokupacija s preoblačenjem v nasprotni spol. Prvi transvestit naj bi bil Heraklej, ki je nosil ženska oblačila in košaro volne, medtem ko je boginja Omfala pletla. To diagnozo naj bi tako dobili le moški in nekateri imajo prav zares fetišistični interes do ženskega perila, čeprav ga ne želijo nositi. Ekshibicionizem (močna potreba po izživljanju vzburjajočih fantazij o razkrivanju genitalij drugi osebi, tudi imeti spolni odnos v javnosti). Voajerizem (želja po skrivnem opazovanju drugih med slačenjem, spanjem, pod vplivom psihoaktivnih snovi ali med spolnim aktom); različice so skoptofilija (biti opazovan pri spolni aktivnosti), triolizem (opazovanje drugih pri spolnem odnosu), menage a trois (seks v troje), svingerstvo. Froterizem je fantazija in dejanje spolne zadovoljitve z drgnjenjem genitalij ob dele telesa neznanih ljudi, npr. v gneči. To je edina parafilija, ki ima najvišjo pojavnost med 15. in 25. letom starosti. Vse zadnje tri danes moderno imenujemo motnje dvorjenja; spolni sadizem je način, ko se ljudje intenzivno spolno vzburijo, kadar povzročijo telesno ali psihično trpljenje drugim. Spolni mazohizem je intenzivna želja in spolna vzburjenost ob fantaziranju o ponižanju, pretepanju, privezovanju in drugih načinih podrejanja. Pedofilija je spolno zadovoljevanje polnoletne osebe (torej stare 18 let in več; med povzročiteljem in žrtvijo mora biti starostna doba vsaj šest let) z gledanjem, dotikanjem ali različnimi spolnimi dejanji s predpubertetnimi otroki. Nekateri imajo tako imenovane BDSM-prakse (bondage – dominance – sadism – masochism), ki so del specifične subkulture, spolne prakse so običajno konsenzualne in ritualizirane in se izvajajo v posebnih klubih, kjer se srečujejo ljudje s komplementarnimi spolnimi interesi.
Zdrava radovednost
Marsikdo ima tradicionalen pogled na spolnost: na primer izključno z zakoncem, genitalni seks brez zaščite, s čimer ni seveda nič narobe, pravi seksologinja Rahne Otorepec. Težava nastane takrat, ko je vse »drugačno« postavljeno pod vprašanje moralnosti. Pri seksu žal še vedno prepogosto naletimo na zgražanje in moraliziranje, največkrat gre za iskanje nesprejemljivega vira neke patologije, zato ni nenavadno, da obstaja toliko šal v zvezi s seksom! Nekateri že v besedi seks vidijo veliko perverzijo. Tudi stroka to poimenuje neparafilična hiperseksualnost, ki pravzaprav patologizira tiste, ki preprosto »preveč uživajo v zdravem seksu«, in jih poimenuje spolno kompulzivne, najpogosteje pa spolno zasvojene, pravi dr. Irena Rahne Otorepec. »Prav z družbenim dialogom na temo te ali one spolne prakse se meje družbeno sprejemljivega širijo. Zdrava radovednost je lahko prijetna popestritev spolnega življenja, tudi določeni fetiši lahko poživijo ali oživijo spolnost.«
O zdravem življenjskem slogu govorimo takrat, ko imamo radi svoje telo, svoje odzive, občutke, povezane s spolnostjo, ko spoštujemo spolnost drugega, ki ni nujno enaka naši, in pri tem nikogar ne obsojamo. Spolnost bi tako morala biti nekaj lepega, tudi zabavnega, iskrivega in kreativnega, tako za posameznika in/ali par. »V psihoseksualni terapiji skušam ljudem pomagati, da se sprostijo, premagajo zavore, spoznavajo svoje telo in telo drugega, da lahko končno prepoznajo svoje blokade in omejitve, predvsem pa svoje želje in pričakovanja. Torej da na koncu rečejo, da imajo dober seks, ki pa seveda ne pomeni zgolj penetrativne spolne izkušnje.«
Terapija?
Obravnava parafiličnih motenj je zelo specifična, ob tem se mora terapevt nujno zavedati svojih mnenj, prepričanj, predsodkov. Obravnava je usmerjena v analiziranje miselnih distorzij, učenje samokontrole, ustreznejše regulacije afektov, seveda pa je na prvem mestu in najpomembnejše opuščanje problematičnega spolnega vedenja. Poglobljena psihoseksualna terapija pomeni tudi spreminjanje in/ali »popravljanje« psiholoških struktur, vezanih na seksualno deviantno vedenje, in ne nazadnje bolj sprejemljivo izražanje spolnosti. In koliko uspešni so pri tem? »Toliko, kolikor si ljudje želijo in tudi zmorejo spremembe, seveda gre za intenzivno in zahtevno psihoterapevtsko obravnavo! Bodisi čutijo sami – na primer pri tako imenovani spolni zasvojenosti, večina pa se za to odloči ob grožnjah ali že izrečeni kazni. Sociopati (osebe z disocialno osebnostno motnjo) namreč nimajo nobenih moralnih zadržkov, ljudi uporabijo zgolj kot 'predmete' za izživljanje, za zadovoljevanje svojih potreb, jih po uporabi zavržejo, so povsem brez empatije (vživljanja v stiske drugega) in moralnega kompasa,« je ob koncu še povedala dr. Irena Rahne Otorepec, ki dela v Ambulanti za spolno zdravje (deluje vsak delovni dan v okviru Centra za mentalno zdravje) na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani in ponuja profesionalno pomoč vsem ljudem – ne glede na njihovo spolno izraznost, spolno identiteto, spolno usmerjenost, spolne zmožnosti, življenjske okoliščine ter etnično, kulturološko, versko ali rasno pripadnost. Prav tako so zagotovljeni visoki etični standardi v zvezi s spoštovanjem spolnih pravic ter nujna zaupnost tako intimnih vidikov človekovega življenja.