S specialistko zakonske in družinske terapije iz Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije Matejo Cvetek smo spregovorili o receptu za uspešen zakon, dolgoročno razmerje in o tem, kako individualizem vpliva na odnose.
Katero je prvo pravilo uspešnega, zdravega in ljubečega zakona oziroma partnerstva?
Recepta ni. Pomembno je, da posameznik najprej sprejme sebe. Ljubezen do samega sebe je osnova, s katero vstopamo v odnos. Pa tukaj ne mislim na egoizem, ker egoizem druge izključuje, ljubezen do samega sebe pa druge vključuje. Če sprejemam sebe, to pomeni, da se sprejemam tako v dobrih kakor tudi v šibkih vidikih. Na tak način odgovornosti za svoje napake in težave ne pripisujem drugim, ampak zanje prevzemam polno odgovornost. Ker sem sprijaznjen s tem, da nisem popoln, mi svojega partnerja ni treba obremenjevati s svojimi težavami, ni mi ga treba kriviti, grajati, kritizirati …
Če imamo dva partnerja, ki gradita na lastni samostojnosti in samosprejemanju, se s svojimi problemi ne obremenjujeta preveč, ampak gradita nekaj, kar je skupno. Če eden ali drug naleti na problem, si to priznata in drug drugega prosita za pomoč. Drug drugega sprejemata, se osrečujeta in se dopolnjujeta. To je ljubezen.
 |
| Specialistka zakonske in družinske terapije Mateja Cvetek. |
To zveni zelo idealno. Realnost je pogosto daleč od tega.
V večini primerov lastne avtonomije ob vstopu v razmerje še nimamo toliko razvite, da bi bilo takšno partnerstvo možno. Zato se obtožujemo, kregamo, drug od drugega imamo zelo nerealna pričakovanja in podobno. Za začetek je pomembno, da vsak partner sprejme odgovornost za stvari, ki jih prinese v odnos, tako pozitivne kot negativne. Zapleti v partnerskih odnosih niso bojišče, kjer bi se drug pred drugim dokazovali. V partnerstvu ne gre za tekmovanje, ne gre za igro moči, ne gre za prevladovanje, izsiljevanje… Konflikti nas opozarjajo na stvari, ki jih v življenju še nismo postavili na svoje mesto. Vsak konflikt bi moral biti predvsem preizkušnja za osebnostno rast obeh partnerjev. Ne gre le za spore, ampak za iskanje novih kvalitet.
Velika ovira je, da funkcioniramo zelo obrambno in zelo težko priznamo odgovornost. Če prelagamo odgovornost za težave na drugega, s tem ne bomo naredili prav nič.
Bi se strinjali, da smo preveč egoistični za dolgoročna razmerja?
Zelo smo postali pozorni na individualne potrebe. To nam ta trenutek povzroča veliko težav. V osnovi pa ni nujno, da je to slabo. Preden smo postali kot družba individualistično usmerjeni, smo bili zelo konformistični. Dokler smo bili konformisti, smo bili vsi (navidezno) enaki. Za individualnost takrat ni bilo prostora oziroma se temu ni posvečala pretirana pozornost. Z razvojnega vidika je logično, da se v takšni nediferencirani celoti sčasoma začnejo postavljati vprašanja o jazu, o lastni identiteti, o avtonomiji posameznih delčkov. To je običajna dinamika razvoja. Nato smo vstopili v obdobje, ko smo postali zelo močno pozorni na lastne potrebe. Individualizem smo postavili kot zelo visoko vrednoto.
Danes nas je razvoj pripeljal do točke, ko s tem nismo več povsem zadovoljni. Logika razvoja je, da se to, kar se je najprej diferenciralo, ponovno integrira – le da tokrat na razvojno višji ravni. Tako je naslednja naloga družbe, da se začnemo ponovno povezovati. Ne na enaki ravni kot v času konformizma, ampak na kvalitativno višji ravni. Povezanost na tej ravni bo pomenila, da bo vsak lahko ohranil svojo avtonomno identiteto, hkrati pa bo svojo avtonomnost presegel do te mere, da se bo zmogel z drugimi ponovno povezati. Ne bo šlo za izgubo samostojnosti (česar se zdaj še zelo močno bojimo), ampak za odkritje svobode, v kateri bomo našli medsebojno pripadnost, povezanost, vzajemno delitev, dopolnjevanje … Ko nas bližina drugega ne bo več ogrožala, ampak nam bo pomenila resnično obogatitev. Vsekakor je to velik izziv, ki nas kot družbo čaka v prihodnosti.
