Julie Lynn Evans, avtorica knjige Ločitev, kaj pa otroci?, dokazuje, da so škodljivi vplivi razveze na psihično zdravje otroka usodnejši kot smrt enega od staršev. Britansko združenje za preprečevanje nasilja nad otroki (NSPCC) je objavilo šokanten podatek, da ima samo 10 odstotkov otrok možnost, da se s kom pogovori, ko se njihova družina trga.
Nekateri odrasli se med ločitvijo tolažijo z dobro znanimi klišeji, da so otroci imuni proti tovrstnemu stresu, in nadaljujejo njihovo mučenje ter pozabljajo na obljube o lepših časih. Otroci želijo, da družina ostane skupaj, ker jim je to najpomembnejše. Počutijo se zapuščene, ko eden od staršev odide, in ne razumejo, zakaj mora zapustiti dom. Mislijo, da z njimi nekaj ni v redu, ali pa jih je strah, da bo odšel tudi drugi. Sovražijo, ko se znajdejo v navzkrižnem ognju.
O dilemah smo se pogovarjali s priznanim psihoterapevtom, dr. Zoranom Milivojevićem.
Zakonca se ločujeta in prepirata. Pri vsem skupaj pozabita na otroke. Kakšen vpliv ima ločitev nanje? Ali otrok razume, kaj se dogaja?
Otroci ne reagirajo na ločitev kot pojem, ampak na pomen, ki ga pripisujejo ločitvi. In ta pomen je po pravilu katastrofalen, kar za otroka pomeni travmo. Torej, mama in oče se bosta razšla ali še hujše: stepla se bosta. Nekdo bo nekoga prizadel, ubil … In kaj bo z menoj? Torej, ali bom izgubil mamo, očeta ali oba? V teh okoliščinah čuti, da je nesposoben za življenje in da je za njegovo preživetje odgovorna mama, ki je v simbiozi z njim prva tri do štiri leta. Obnašata se, kot da sta ena oseba. V otroški glavi je del zgodbe seveda tudi oče, ki skrbi zanju. Zaradi tega se pri otroku pojavi separacijski strah – strah pred ločitvijo. To ne pomeni, da morajo starši ostati skupaj in naj se ne ločujejo. Zelo pomembno je, da kontrolirajo, kaj in o čem otrok razmišlja, in se takoj odzovejo, če opazijo, da je v stiski. Hitra reakcija in veliko pogovora. Otroku je treba popraviti predstavo, ki jo ima o ločitvi, in ga na to pripravljati. Seveda je to proces in ni instantna rešitev. Zanimivo in zelo neodgovorno do otrok je namreč dejstvo, da si ljudje za urejanje papirjev (nakup ali prodaja nepremičnin, zemljiškoknjižne zadeve ipd.) vzamejo tudi po več let časa in so to tudi ozavestili. Ko pa gre za žive stvari, pričakujejo, da se bo razrešilo čez noč. Otrok je živo bitje, del vas, in ne nepremičnina, ki jo lahko razdelite na polovico. Tak odnos je zelo neodgovoren, sebičen in nedopusten. Želim poudariti, da je to proces (čas), ki poteka pred ločitvijo, med ločitvijo in po njej! Otroku je treba nameniti pozornost. Pri tem morata sodelovati oče in mama. Samo na ta način se mu bo zmanjšala travma. Za to obstajajo relativno jasni napotki.
Ja, kakšni?
Otrok ne sme prevzeti krivde za ločitev. Na primer, če reče, da oče zapušča mamo zato, ker ga oče nima dovolj rad. Takrat malček trpi, ker ni dovolj priden. Torej, sklepa, da je kriv, in zato se čuti manjvreden. Ali drugi primer: dobi vtis, da mora biti terapevt – mirovnik. Predvsem ko oče ali mama nikakor ne more sprejeti ločitve, manipulira z njim, mu polni glavo z neprimernimi in neresničnimi vsebinami. V tem primeru ju konstantno poskuša zbližati, in sicer na različne načine: izsiljuje in se sovražno obnaša do tretjih oseb (npr. do materinega novega partnerja oz. očetove partnerke) ipd.
Z vsem tem poskuša urediti svoj svet. Staršem svetujem, naj mu zelo natančno razložijo, da je to nekaj med očetom in mamo. Na to ne more vplivati in stvari ne more spremeniti. Takrat je otrokova psiha relativno mirna in ni nepotrebnih in nevarnih zmed.
Torej je pogovor zelo pomemben. Kako naj ločitev razložimo štiriletniku?
Jaz sem se ločil, ko je imel moj otrok štiri leta in pol. Z ženo sva se odločila najprej opraviti ločitev in pozneje to imenovati. Odselil sem se in poiskal novo stanovanje, ki smo ga imenovali pisarna. Ko je minilo nekaj časa, je otrok začel prihajati k meni na obisk. Rekla sva mu, da se ne razumeva. Šele leto ali dve pozneje, ko je videl, kaj je to, da ima očeta in mamo, smo temu novemu stanju dali ime ločitev. Razložili smo mu, da nikoli več ne bomo živeli skupaj, in to je sprejel brez težav. Vidite, minili sta dve leti. Torej, potreben je čas. Z ženo se nisva razumela kot mož in žena, ampak usklajena sva bila kot oče in mama. Sin je zdaj star 17 let in še vedno zelo dobro sodelujemo. Usklajujemo se glede tega, kdo bo šel na roditeljski sestanek, s katerimi zunajšolskimi dejavnostmi naj se ukvarja ipd. In to je skupna točka, ki bi jo vsi, ki se ločujejo, morali razumeti. Žal srečujem ljudi, ki se vlečejo po sodiščih in prek konflikta s partnerjem zdravijo svoje komplekse in nizke strasti. Otroci se v vsem tem ne znajdejo. Tovrstna psihična travma jih zaznamuje za vse življenje. Zelo pomembno je, da mu pustimo čas in manevrski prostor v psihi, da se prilagodi in sprejme novosti oziroma spremembe. Ljudje namreč pogosto razmišljajo skozi prizmo odraslih. Še sami so v procesu sprejemanja sprememb, kar je popolnoma normalno, ne mislijo pa na otroka, ki potrebuje še več razumevanja glede na njegovo stopnjo razvitosti možganov, navade ter čustveno navezanost.
Pogosto se zgodi, da otrok sliši prepiranje staršev in spremlja psihično in fizično nasilje. Zato nekateri dobijo psihološki tik: nekontrolirano zehanje, praskanje kolen, grizenje nohtov, motnje spanja, nočne more, zgodnje zbujanje, jecljanje, kašljanje ....
Nekateri tiki so popolnoma nevrološki. To pomeni, da so povezani z razvojem. Tiki, odmiki od normalnega obnašanja, se pojavljajo ob močnih čustvih in stresu. Nekateri izražajo stisko tudi tako, da odklanjajo hrano, nočejo sesti za mizo pri kosilu ipd.
Kaj si otrok predstavlja, če se je eden od staršev do njega obnašal grdo, grobo, ga stiskal do bolečine, kričal nanj in se pozneje spet normalno obnašal? Ali izgubi zaupanje, je to nekaj, kar preprosto pozabi, ali si zapomni?
Psihoanaliza je pokazala, da postane nevrotična odrasla oseba, če v otroštvu ne dobi dovolj ljubezni in je bil travmatiziran. To je splošno sprejeto tako v pedagogiki kot razvojni psihologiji. Moramo mu dati dovolj ljubezni in se izogibati vsakršnemu travmatiziranju. Če res naredimo tako, bo odrasel v zdravo osebnost.
In če ne naredimo?
Ja, odrasli pogosto delamo nove in nove napake. Zelo pomembno je, da se tisti, ki je bil nasilen, opraviči in mu razloži, da je naredil napako, ter obljubi, da se ne bo ponovilo.
Normalno, da otroci potrebujejo ljubezen, vendar danes opažamo generacije razvajenih malčkov, ki so narcisoidni, živijo z mamami, tako imenovani mamoni, nočejo odrasti. In potem pričakujejo, da se jim to v partnerstvu ponovi. Torej iščejo partnerja, ki jim bo stregel in jih nosil po rokah. Ne iščejo prave ljubezni in je tudi ne znajo začutiti. Lahko rečemo, da so bili v otroštvu deležni t. i. umetne, izkrivljene ljubezni. Mogoče to najlažje razumemo s primerjavo spoštovanja očeta ali mame in strahospoštovanja do njiju. Otrok, ki ju spoštuje, jima priznava tudi kredibilnost. Otrok, ki se ju boji, pa ima zagotovo tehten razlog za te občutke in dela stvari, ki jih zahtevajo od njega samo zato, da se ne bi ponovilo nekaj grdega, kar je doživel od njiju. Torej ga je strah.
Kako povedati, da se mama in oče ločujeta?
Pomembno je, da razume, da ne izgublja mame in očeta in da ga imata oba rada. Če na primer ponavlja neko vprašanje, natanko veste, da nekaj prebavlja, da ga nekaj muči in potrebuje razlago. Torej, ne smete zanemariti ali spregledati njegovih občutkov. Če daste otrokovi duši in psihi prostor, ni nevarnosti, da prevzame krivdo. Morate biti čuječi in ozaveščeni. Lahko pa si samo predstavljate, da partnerja ob prepiranju in kričanju absolutno ne moreta biti osredotočena na potomca. Zatorej ne moreta kontrolirati otroka in mu pomagati razumeti, kaj se dogaja.
Kaj če vidi, da je oče udaril mamo? Kako to doživlja in kako to vpliva nanj? Če vpraša, zakaj te je očka udaril, kaj odgovoriti?
Pomaga, da osebo loči od obnašanja. Očka je v redu, vendar tisto, kar je naredil, ni v redu. Obsodite dejanje. Otroci mislijo konkretno. Če se starši prepirajo pred njim, mu to škodi. Zanje je veliko bolj travmatično nasilje, ki se dogaja pred njimi, kot proces ločitve. Boji se besa, misli, da bo nekdo nekoga ubil. Zato se skrije. Vidi spačene obraze in misli, ubil bo mamo, očeta ali mene. V življenju obstajajo grde situacije, vendar otroku morate pomagati, da jih razume pravilno.
A treba je poudariti mejo med človekom in njegovim obnašanjem. Navajam primer iz Srbije. Mož in žena sta živela navidezno srečno. On je v času zakona ustvaril veliko premoženje, vendar je bilo napisano na tuje ime. Ko je dopolnil 40 let, je bil sin star sedem let. Odločil se je, da ga žena ne zadovoljuje več. Poiskal si je drugo in se odločil za ločitev, vendar na grd in primitiven način. Žena od premoženja ni dobila nič, samo pravico, da stanuje v skupnem stanovanju. Kot sta se dogovorila, je sinu rekla, da bo očka prišel v soboto. Sin ga je čakal ves dan, njega ni bilo od nikoder. Potem je sinu obljubil, da mu bo kupil kolo. Pričakoval je darilo, vendar ga je znova pustil na cedilu ... Otrok je jokal, bil je zelo nesrečen in mislil je, da je kriv, ker ga oče nima rad. Mama se je zelo trudila zadržati lik očeta in mu je govorila, tvoj oče je v redu, vendar njegovo obnašanje ni v redu. Ženski sem svetoval naslednje: »Gospa, vse dokler bo vaš sin mislil, da je oče v redu, bo prepričan, da je njegova napaka, ker ni prišel, oziroma da ga je razočaral.« Potem je mama rekla, da njegov oče ni v redu, da je infantilen. In s tem je otrok, pogojno rečeno, prebolel očeta. Obupal je nad tem, da ga čaka in upa na njegov prihod.
Vse dokler čakate ljubezen od ljubljene osebe in je ne dobite, trpite. Nato ugotovite, da vam ljubljena oseba ne more dati ljubezni in da je mogoče ne potrebujete. Tako je tudi omenjeni deček »zmanjšal« ljubezen do očeta, če se lahko tako izrazim, in stres je izginil.
Ni zmagovalcev
So samo otroci, ki jih moramo obravnavati kot najvišjo odgovornost in prioriteto. Ko govorimo o razvezi in njenih posledicah, pravzaprav govorimo o družinskih vrednotah. Otrokov temelj za zdrav razvoj je družina, v kateri najde ljubezen in varnost. Večina staršev se počuti nepripravljene na boj z nekdanjim partnerjem. Od palete vseh negativnih čustev prevladujeta jeza in zamera, ki jo eden ali oba vlečeta še iz otroštva in najstništva. Škoda, ker poleg brezplačnih mediacij država ne poskrbi tudi za tečaje obvladovanja jeze. Najpomembneje je doseči najboljši dogovor, ki ščiti interes otroka.
Ne pozabite: ko se ločite, ste končali zvezo mož-žena. Vendar starši ostanete vse življenje. To je tisto, kar šteje in kar vaš otrok potrebuje za preživetje.
Zdravi otroci zahtevajo več kot enakopravnost v pravnem pomenu. Zahtevajo, da se spoštuje tudi njihovo osebno dostojanstvo. Pravzaprav je nezmožnost reševanja konflikta dveh odraslih odsev družbe, v kateri živimo. Zatorej se vrnimo v otroštvo. Zdravo in srečno otroštvo izoblikuje ljudi, ki so sposobni prevzeti odgovornost do sebe, družine in soljudi. Skrb za lastno integriteto je prvi pogoj za zdrav razvoj občutka za druge. Brez individualne rasti tudi kolektivne ne more biti. Psihično in fizično nasilje ni sprejemljivo. Govorite o tem z otroki. Opravičite se za grde razmere in jim obljubite, da se ne bodo ponovile. Delovne navade, empatija, samopodoba in samospoštovanje so temeljne vrednote, ki jih pridobimo med odraščanjem. Pomanjkljivo samospoštovanje odigra vlogo tudi v ljubezenskih razmerjih, starševstvu in prijateljstvu v odraslosti. Če se partnerja dobro razumeta, bo podoben odnos s svojimi partnerji pričakoval tudi otrok. Če je na primer oče grob in nepozoren, bo deklica pričakovala podoben odnos od svojih izbrancev. Vse se dogaja na nezavedni ravni.
Ljudje z izpadi
Rezultat pomanjkanja samozavesti in samospoštovanja so množice ljudi z napihnjenim egom. Tako kot prenapihnjen balon rad poči, se tudi balonasti ego lahko razblini že ob najmanjšem življenjskem izzivu, težavi. Takrat rečemo, da imajo ljudje izpade (psihične ali fizične). Zlomljeno nogo takoj opazimo. Je nekaj, kar je vidno. Psiha pa je nevidna, in ko se zlomi, je ne moremo pozdraviti samo z mavčno oblogo. Zato je zelo pomembno, kako otrok preživlja ločitev staršev oziroma kako se starši, ki se ne ločujejo, spopadajo in razrešujejo težave znotraj družine. Oče in mati sta sveta vzornika. Otrok ju vidi kot varno bazo. S tem ko ga potolažita, mu omogočata varnost in nežnost. Na takšen način lahko razvija samozavest in se nauči zaupati.
Otrok, slika staršev
Če starši v najzgodnejših letih otroka napolnijo s pozitivnimi čustvi in mislimi, je to najboljša popotnica v življenju. Ko odraste, bo znal pokazati nežnost in jo tudi sprejemati. Če se oče in mama konstruktivno lotevata pogajanj in reševanja konfliktov, je to zanj pozitiven model. Ko odraste, se ne bo loteval razrešitve težav z modelom boj za oblast, ki nujno ustvari poraženca in zmagovalca. Na tak način se izgublja družinska enotnost.
Ločitve in enostarševske družine so postale pogostejše kot kadar koli v zgodovini človeštva. Berite, sprašujte in se izobražujte.
Ljubite se in izražajte čustva. Ozaveščenost, znanje, razumevanje, strpnost in toleranca so ključ do razrešitve težav. Omogočajo razvoj človeštva in so pot do uspešnih in srečnih ljudi.
