Jabolko ne pade daleč od drevesa. Če nikjer drugje, tako psihologinja in družinska terapevtka Janja Frelih Gorjanc iz Inštituta Krog, ta stara modrost kot pribita drži pri izbiri partnerja. »Lahko smo sicer trdno prepričani, da si povsem neodvisno ustvarjamo mnenje in vrednote in da tudi neodvisno izbiramo partnerja, a dejstvo je, da so želje, vrednote, izbiranje in cilji globoko odvisni od naših čustvenih in psihičnih vzorcev, ki se jih naučimo in ustvarimo v družini. Zato vselej, tudi pri izbiri partnerja, hrepenimo po tem, kar nam je domače, kar poznamo, izbira pa je lahko zelo pestra. Ker imamo podobne izkušnje, je potencialnih partnerjev malo morje, izberemo pa tistega, ki ga kot pravega, najboljšega prepoznamo v našem notranjem ogledalu.«
Starogrški filozof Aristotel je lepoti odmeril velik del svojega raziskovanja in dognal, da je najboljše priporočilno pismo. Je tako tudi pri izbiri partnerja ali je tehtnejša osebnostna, značajska privlačnost?
Estetika v odnosih velikokrat igra ključno vlogo. Ogromen pomen ima tudi pri izbiri partnerja. Vendar še zdaleč ne tako velikega, kot jo ima čustvena privlačnost.
Pa nas privlačijo podobni ali drugačni partnerji?
Različnost in podobnost si pri izbiri partnerja podajata roki. Največkrat se namreč zaiskri med dvema, ki prihajata iz navzven zelo različnih družin, v temeljih pa sta si ti dve družini podobni. Če so torej člani ene družine med seboj zelo povezani, v drugi pa kot sateliti, si fant zelo želi imeti takšno družino, kot je dekletova, dekletu pa je bolj pogodu njegova. Oba dobita to, kar sta pri svoji družini pogrešala: eden več topline in pozornosti, drugi večjo samostojnost in svobodo. Dobita torej drugačnost. A dejstvo je, da ju hkrati povezuje tudi podobnost oziroma notranjost, natančneje temelji, ki so pri obeh družinah enaki. Na primer podobne rane, stiske, zaradi katerih se pravzaprav sploh začutita in sta zaradi njih celo prepričana, da se poznata že vse življenje.
Povežejo ju torej podobne izkušnje.
Sama jih imenujem čustveni geni. Gre namreč za izkušnje iz odnosov med mamo in očetom, med starši in otrokom. Za izkušnje, ki nas zaznamujejo tako močno, da izberemo očetu podobnega partnerja, in to z željo, da bomo pri njem razvili oziroma nadomestili tisto, za kar smo bili pri očetu prikrajšani. Obenem pa takšnega partnerja izberemo zato, ker se ob njem zaradi podobnosti z očetom počutimo domače.
Med čustvene gene spadajo tudi nenehni konflikti med mamo in očetom. Kakšnega partnerja izberemo zaradi takšnih izkušenj? Konfliktnega?
Ni nujno. Izberemo lahko celo takšnega, ki so mu konflikti povsem tuji, ali pa takšnega, ki se je zaradi stalnih konfliktov med mamo in očetom zaobljubil, da se sam nikoli ne bo spuščal v spore, čigavo družinsko vzdušje bo v odnosu med partnerjema prevladalo, konfliktno ali pač ne, pa je odvisno od tega, kako se vzorca obeh partnerjev povežeta. A res je, da se prej ali slej izkaže, da ne moremo živeti z nekom, ne da bi mu kdaj stopili na prste, ga dregnili med rebra. Če živimo pod isto streho, se neprijetnemu dotikanju preprosto ni mogoče izogniti. In tako luč sveta ugledajo čustveni konflikti, ki so povsod na svetu. Pred njimi si sicer lahko zatiskamo oči, a le kratek čas, saj naposled le izbruhnejo na dan, in to kot bolezen, odvisnost od alkohola in podobno.
Ampak dandanašnji ideali narekujejo, naj najdemo takšnega parterja, s katerim si ne bomo skakali v lase in s katerim ne bomo kot pes in mačka.
To je zavajajoče, saj idealnega partnerja ni mogoče najti. Še bolj skrb vzbujajoče pa je, da v sodobni družbi poleg nedosegljivih idealov pri izbiri partnerja veliko vlogo igra potrošništvo. Dokler nam je fino in nas partner zadovoljuje, smo namreč tesno ob njem, ko se pojavi prvi konflikt, pa se z njim sploh ne spoprimemo, kaj šele da bi ga razrešili, ampak namesto tega partnerja raje zavržemo kot papirnati robček. S prihodom kapitalizma se je izbiranje partnerja torej korenito spremenilo. Med drugim v pogledu vitkosti, ki je tako pomembna, da praviloma ne izberemo takšnega s trebuhom, saj nas bo v njegovi družbi sram. Poleg tega smo bolj kot kdaj prej pozorni na finančno varnost, ki nam jo bodoči partner lahko omogoči.
Velik vpliv imajo na nas ponavadi tudi prijatelji. Mar ti med drugim botrujejo izbiri našega partnerja, in sicer s svojimi opazkami? Kako vplivajo na nas, če ga označijo za lepega, vendar neumnega?
To nas lahko odvrne od izbranca. Vendar samo, če o izbiri tudi sami nismo povsem prepričani. Če pa smo globoko zaljubljeni, potem naše izbire ne morejo preprečiti ne prijatelji ne domači. In takrat velikokrat nastanejo spori, pretrgajo se družinske, včasih celo prijateljske vezi.
Nas ljudje privlačijo, ker jih imamo za dobre, ali jih imamo za dobre, ker nas privlačijo?
Oboje drži. Če smo namreč prepričani, da je nekdo dober kot kruh, nas obenem tudi privlači, če pa se v nekoga zaljubimo, ponavadi pri njem zaznamo samo pozitivne lastnosti, medtem ko slabe zelo težko sprejmemo. Zato jih potiskamo na stran in nam niti na misel ne pride, da bi nas, na primer, kdo prevaral, saj globoko verjamemo v njegovo dobroto.
Na izbiro partnerja vplivajo, kot ste dejali, čustveni geni in izkušnje. Pravzaprav imamo ukoreninjen vzorec, ki mu sledimo. Ali ta vzorec lahko spremenimo? Lahko spremenimo izbiro vselej nasilnega ali posesivnega partnerja?
Zavestno to lahko storimo in izberemo nekoga, ki ni ne nasilen ne posesiven. Vendar v takšnem odnosu nismo zadovoljni in se ne čutimo ljubljene, saj če so nas starši naučili ljubezni le prek posesivnosti ali celo ljubosumja, poznamo samo takšno ljubezen. Da torej prenehamo napačno izbirati, se moramo najprej spoprijeti s tem, kakšne vzorce imamo, ko jih tudi predelamo in razčistimo, pa lahko izberemo partnerja, ki ni posesiven in ki mu za nameček dovolimo, da nas ima rad na drugačen način. V odnosu z njim se lahko naučimo drugačne ljubezni in z njim ustvarimo partnerstvo, v katerem smo zadovoljni in ki še zdaleč ni replika odnosa naših staršev. Ustvarimo nekaj, kar je samo naše.
