Poznate kakšno zgodbo o mladenki, ki si je močno želela otrok, na primer, se poročila z moškim, ki ji je že pred usodnim da povedal, da si jih ne želi, potem pa je bila po letu dni povsem ogorčena, ko je spoznala, da je njen ženin mislil povsem resno? No, se dogaja. Vendar že brez teh ovir v slušnih kanalih je življenje v dvoje lahko zajeten zalogaj. Četudi smo povsem zaverovani vase, da drugega poznamo do obisti, nam življenje vsak dan prinaša presenečenja. Smo res lahko prepričani, da sploh scela poznamo sami sebe? Vsakemu, ki se ta hip ne razliva v stanju zaljubljene vznesenosti, je jasno, da globoki pogledi v oči drugega pogosto prinesejo tudi obljube – ki jih je težje izpolniti, ko zasanjanost mine – in predvsem pričakovanja, za katera se izkaže, da so nastala na rahlo trhlih temeljih. Kako to, da se ženska lahko tako zelo zmoti? »Ljubezen ji da krila, zato podkrepljena s temi občutki verjame, da se da doseči prav vse in da bo prav moč njene ljubezni moškega spremenila (čeprav iz izkušenj vemo, da ga ne more, če se sam noče). Vse moteče lastnosti, ki jih opazi pri bodočem možu v obdobju pred poroko, se bodo v zakonski zvezi samo še potencirale. Preden se dokončno odloči za zakonskega partnerja (oziroma očeta svojih otrok), je pomembno, da si vzame čas in dodobra razmisli, ali svojega dragega lahko sprejema takšnega, kakršen v resnici je, in ne takšnega, kot si želi, da bi bil. Žal imamo ženske to slabo lastnost, da nočemo videti moških takšnih, kakršni so, ampak v njih hočemo videti tisto, kar bi lahko bili, če bi se le malo potrudili,« poudarja Aleksandra Kralj z Inštituta Simbioza, inštituta za izobraževanje na področju medosebnih odnosov.
Dragec, dovoli, da mislim jaz
Ženske se pogosto pritožijo, da jih moški ne razumejo in ne slišijo. A ne bi se bilo slabo zazreti tudi v tisti del odnosa, v katerem je moški tisti, ki ni slišan. »Največkrat se dogaja, da v pogovorih s svojim dragim preprosto preslišijo tisto, kar jim ni všeč. Med ženskami prevladuje prepričanje, da moški tako ali tako ne vedo, kaj hočejo, ali pa se preprosto odločijo, da bodo organiziranje njegovega življenja prevzele v svoje roke (da bodo oni z nekaj prave spodbude le spoznali, da si želijo živeti tako kot one). In potem ko poskušajo uresničevati 'skupne načrte', se ob njegovih vse pogostejših izmikanjih začnejo velike težave in huda razočaranja, saj življenje ne poteka po predpisanem scenariju,« zaupa sogovornica.
Vsakdanje bivanje
Že povsem vsakdanje sobivanje ni preprosta naloga. Kar spomnite se študentskih dni in majhnih sob z možnostjo velikih medosebnih trenj. Ohranjati ljubeč partnerski odnos, živeti polno vsakodnevno življenje in biti kos vsem vsakodnevnim preizkušnjam pa niti malo ni lahka naloga. »Zaradi preobremenjenosti in s tem preutrujenosti največkrat trpi ravno odnos – partnerja se odtujita,« je prepričana Kraljeva. »Da se to ne bi zgodilo, je predvsem treba ohranjati pozornost oziroma zavedanje, da odnos ni nekaj samoumevnega in da ima tudi ljubezen svojo ceno – dajanje in sprejemanje. Če pozabimo bivati v odnosu (biti čustveno in duhovno prisotni) in izkazovati naklonjenost partnerju, bo odnos postal prazen. Prazen odnos pa pomeni začetek ločitvenega procesa. Poleg čustvene angažiranosti so seveda pomembni komunikacija, sodelovanje, vzajemnost in sprejemanje drugačnosti. Odnos je stvar dveh oseb in v njem morata sodelovati obe.«
VEČ V TISKANI IZDAJI PRILOGE ONA
