Namesto reševanja težav v zvezi se mnogi zatečejo k drugačni rešitvi; v odnos vključijo nekoga tretjega in tako ustvarjajo trikotnike. Ob tej besedi večina pomisli na moža, ženo in ljubico (ljubčka). Dejstvo pa je, da je to zgolj ena od oblik ljubezenskega trikotnika ali, bolje rečeno, trikotnika v odnosih.
»Najpreprostejša definicija ljubezenskega trikotnika je vključevanje nekoga tretjega v zvezo, ki ne funkcionira več tako, kot bi morala. Namen vseh trikotnikov je beg pred dejanskimi težavami, ki se pojavljajo v zvezi,« pravijo družinski terapevti in dodajajo, da so jim najbolj podvrženi ljudje, ki ne prepoznajo korenin težav, vidijo zgolj njihovo površje in se izogibajo njihovemu reševanju.
Največkrat omenjen, a še zdaleč ne edini
Najbolj poznan trikotnik je seveda ljubezenski. Ta vključuje moškega in žensko v zvezi ter ljubico ali ljubčka. Gre torej za prevaro, ki se le redko zgodi sama po sebi in je skoraj vedno posledica slabih partnerskih odnosov. Največkrat se zgodi zaradi pomanjkanja komunikacije med partnerjema. Ko se prevara odkrije, se partnerja raje ukvarjata z njo kot z vzroki, ki so napeljali nanjo in si tako zatiskata oči pred vzroki,« pravi ameriški zakonski terapevt Ian Kerner. Ti se zato le redko rešijo, in čeprav se ljubezenski trikotnik podre, zveza ne more biti trdna.
Delo postane uteha
Drugi pogosti primer trikotnika je bežanje v delo. V tem primeru je tretji člen v zvezi delo. Eden od partnerjev vse več časa preživi na delovnem mestu, drugi pa se počuti zapostavljenega in zato negoduje. Prvi zaradi negodovanja še dlje ostaja v služb in nastane začarani krog, ki preprečuje, da bi se partnerja poglobila v vzroke, ki so med njima ustvarili prepad.
Ko žrtev postane otrok
Tretja oblika trikotnika vključuje otroke. Starši v reševanje svojih težav vpletajo otroke. Odločitve, ki naj bi bile v dobro otrok, postanejo predmet spora, s čimer se ustvarja zmedeno ozračje, otroci občutijo krivdo za težave, ki imajo korenine nekje povsem drugje, a se ne rešujejo. Poleg tega obstajajo tudi medgeneracijski trikotniki, ko je eden od partnerjev preveč navezan na enega od staršev, ali znotrajgeneracijski, ko se v partnerski odnos preveč vmešavajo sorojenci enega od partnerjev.
Trikotniki v številkah
45 odstotkov žensk je v zvezi prevaralo partnerja, ločene ženske pa težje začno novo zvezo kot ločeni moški.
38 odstotkov zakonov razpade, ker eden ali oba partnerja preživita preveč časa v službi. Če eden od partnerjev ostane brez službe, se možnost za ločitev zmanjša za polovico.
29 odstotkov žensk se od partnerja loči zaradi slabih odnosov z njegovo družino (največkrat zaradi razmerja tašča : snaha).
57 odstotkov parov, ki obiskuje zakonsko terapijo, hitreje prepozna težavo, verjetnost ločitve pa se tako zmanjša.
»Člani družine pogosto sami prepoznajo težavo, za reševanje pa je običajno potrebno zakonsko svetovanje. Kjer trikotnik prepoznajo člani družine, je več možnosti, da se bodo v reševanje vključili vsi, zato je možnost za rešitev večja,« pravi tudi Ian Kerner.