Vedno začnite odnos z vprašanji: Imam prikrite motive, da se želim povezati s tem človekom? Je moja naklonjenost pogojena? Bi rad pobegnil pred čim? Odgovori vas utegnejo presenetiti. Sodelovanje v dinamiki medsebojne ljubezni postaja nadvse redko,« zapiše v knjigi Ljubiti drug drugega pokojni Leo F. Buscaglia. V poznih 60. letih prejšnjega stoletja je bil profesor na univerzi Južne Kalifornije. Ko je ena od študentk, ki je navadno zavzeto poslušala njegova predavanja, naredila samomor, je bil tako prizadet, da je začel redno predavati o ljubezni. Njegova posebnost so bili objemi, ki jih je delil poslušalcem po koncu svojih predavanj, in ljudje so včasih potrpežljivo čakali tudi po uro ali dve, da so prišli na vrsto.
Pravljice so za otroke
Vprašanj v uvodu pa še ni konec. Zamislite se še: Nameravam spremeniti tega človeka? Ga potrebujem, da zapolnim praznino v sebi? Če na katero koli od teh vprašanj odgovorite pritrdilno, opustite misel na odnos. A je že tako, da prav vsi potrebujemo drug drugega in ljubiti se ni nekaj, kar je vsem dano že po naravi. V teoriji vsi vemo, da moramo odnos, ki postane razdiralen, ki ogroža naše dostojanstvo, nam preprečuje rast, nas nenehno peha v stiske in nam jemlje pogum, preprečiti. Svita se nam tudi, da je dober odnos tisti, ki spodbuja najboljšo intelektualno, čustveno in duhovno rast. A že Anaïs Nin je rekla: »Pravljice nas zastrupljajo.« In kaj zdaj?
Povejte, kar čutite
»Da bi se naučili živeti z drugimi in jih ljubiti, potrebujemo veščine,« piše Buscaglia. »Podobno kot jih potrebuje kirurg, gradbenik in vrhunski kuhar, saj nihče od njih še pomisli ne na opravljanje svojega poklica brez predhodnega pridobivanja znanja. Zato nikakor ne preseneča, da se odnosi, ki se pogosto začnejo z veselo naivnostjo široko razprtih oči, velikokrat končajo z razočaranjem, grenkobo in obupom.«
Začne se z besedo, tako preprosto rečjo, ki se začne rojevati ob prvih korakih. A reči ljubim te, četudi to čutimo, je včasih celo peklensko delo. Zato se vprašajte: Kako rečem ljubim te in zakaj je tako težko izreči tako pozitiven stavek? Kako brez strahu ali sramežljivosti odgovoriti z – ljubim te? Kaj rečem, potem ko sem rekel ljubim te? Kako ohranjam pretok ljubeče komunikacije in predvsem – kaj počnem, namesto da bi rekel ljubim te?
Popolna poštenost – da ali ne?
»Resnica bi morala prevevati odnos od začetka,« je prepričan Buscaglia. To ne pomeni, da jo lahko enačimo s surovo stvarnostjo. Resnico je mogoče povedati prijazno. Reči, da ti je nekaj bolj všeč kot ono drugo, je bolje kot preprosto vzrojiti, da je vse naravnost grozno in zoprno. A ljudje smo živi, nikakor stroji, ki jim lahko stopnjo resnice nastaviš na sto odstotkov in tako ostane do naložitve drugega, prilagojenega programa. »Stvarno je verjeti, da bomo ves čas odnosa imeli opraviti z navzkrižjem med iskrenostjo in prevaro,« piše. »Kako bi mogli pričakovati popolno poštenost od drugih, ko pa številni lažemo tudi sebi? Sprejeti moramo dejstvo, da se od resnice včasih odmaknemo. Spodrsljaje moremo sprejeti kot nekaj povsem človeškega in kot učna izkustva za krepitev resnicoljubnega vedenja v prihodnosti. Toda prepričan sem, da morata biti iskrenost in resnica naša najvišja cilja, če želimo, da bo odnos trajal in se razvijal.« In odpuščanje? Težka beseda. O njej Buscaglia: »Poskusite razumeti in bodite sočutni, odpuščanje bo lažje. Kdor odpusti, se osvobodi. Prepustite sodbo in maščevanje nebesom.«
Malo manj resnosti, prosim
Še ena reč, ki jo obvladamo velikokrat zgolj v teoriji, je dojemanje, da je srečo mogoče najti le v sebi. Vse drugo begavo tekanje za takšno, ki bi se skrivala zunaj nas, se konča jalovo. To vemo. Ali tudi živimo? Abraham Lincoln ni bil neumen mož. Rekel je: »Večina ljudi je srečna toliko, kolikor se odločijo, da bodo.« Buscaglia je več let poslušal, da jemlje življenje premalo resno in da ga bo taka naravnanost sesula in uničila: »Človek s tako izobrazbo in poklicem bi moral biti zgled – trden, resen, z nogami na tleh, so mi govorili. Z nogami trdno na tleh ugotovim, da ne morem navleči hlač nase. S stopali v zraku je vsekakor lažje.« Glasen smeh, ob katerem se vam trese trebuh, je rešil številne odnose. Sploh pa, ne jemljite se preresno. Saj ne boste večno živeli.
Pošast ljubosumja
Veliki psihoanalitik in filozof Theodore Reich je dejal: »Ljubosumje je znak, da je v organizmu ljubezni nekaj narobe, čeprav ni nujno, da je gnilo.« Je res, kajti ljubosumje je univerzalno čustvo. Problem je le, če iz tu in tam nadležne srbečice ustvarimo krvave praske. »Ljubosumje je najpogosteje posledica osebne negotovosti in pičlega samospoštovanja. Prebudi se, ker menimo, da imamo manj dati kot tisti, na katerega smo ljubosumni. Krade nam zdravo pamet,« preberem v Ljubiti drug drugega. »Pozabimo, da ne moremo nikogar prisiliti, da bi zadovoljeval naše potrebe, da bi bil, kar hočemo, da je, da bi delal, kar hočemo, da dela, se odzival, kakor bi želeli, da se odziva, ali čutiti, kar mislimo, da bi moral čutiti. To je iluzija. Čeprav drugi človek privoli, da bo 'naš', gre v najboljšem primeru za besedno igro.« Naučiti se moramo, da ljubezen do drugega vsebuje željo, da bi bil tak, kakršen je – naj zveni še tako boleče – z nami ali brez nas. Kaj naj drugega, kakor da mu zaželimo dobro? Ne dovolite pošasti ljubosumja, da vas pogoltne. In še nekaj: »Odnosi niso odlagališče za našo sebičnost, samoosrediščenost, obup in jezo. Razvijamo se le, če prevzamemo odgovornost za svoje veselje in srečo. Ne moreta se poroditi zunaj nas. Sreča in mir prihajata od znotraj.«
