Misli neskončno premlevajo pretekle dogodke, izrečene besede, podtone, poglede in dotike. Kot da vam je nekdo utrgal del telesa, tam pa zdaj zeva luknja, za katero ni videti, da sploh še obstaja kaj, kar bi jo lahko zapolnilo. Da, vse to prinese konec ljubezni. Tisti nepričakovani konec, ko ljubiš, a drugega ni več. Ker noče biti s tabo. On je kot droga. In nekdo te mi je vzel. »Živela sem v čustveni mešanici nemoči, jeze, besa in vonja po smrti. Mislim, da nam zavrnitev zbudi najzgodnejše spomine, zato je tako intenzivno, rušilno. Občutek praznine, otopelosti in bolečine v prsih me je dolgo spremljal.«
Žalostni sindrom
Ko rečete, da vas boli srce, si ne domišljate. In če poveste še, da zato, ker se počutite zapuščeno – ljubite, a tisti, ki mu je ta ljubezen namenjena, vas noče – potem je vse jasno. Bolečina zapuščenosti je še kako resnična. Ko doživite močan stres, zdravnikom ni neznana t. i. takotsubo ali stresna kardiomiopatija, imenovana tudi sindrom zlomljenega srca. Ljudje takrat občutijo podobno bolečino kot pri srčnem napadu, a vzrok ni v zamašitvi arterije, težave pa običajno minejo v nekaj dnevih. A s tem težav strtega srca še ni konec.
Življenje kot zombi
»Ali je bolelo, me sprašuješ,« se zamisli prijateljica. »Ker je bilo čisto nepričakovano in nepojasnjeno, me je najbolj ubijala nevednost. Res, bolelo bi verjetno bolj, če bi mi takrat povedal vse, a bi šlo hitreje mimo. Tako sem pa nosila tega črva 'zakaj' še pet let nekje globoko v sebi, preden je umrl. No – splet okoliščin mi je podal spoznanje šele lani, 15 let od dogodka. Poleg njega pa občutek: Noro, in jaz sem zaradi take neumnosti poskusila umreti?!« Druga prida, da je bilo njeno življenje po tem, ko je bila zapuščena, podobno šestim mesecem življenja kot zombi: »Kot bi mi kdo spodnesel tla. Dobesedno. Bolečina v prsnem košu je bila neznosna. Vklopila sem avtomatiko za najnujnejša opravila. Veliko sem jokala in še več spala. Čeprav zdaj vem, zakaj, in je mimo, so posledice še vedno prisotne. Izjemno težko zaupam in izražam čustva. In še vedno težko govorim o tem.«
Nevroznanost zavrnjenosti
In dasiravno ljudje nismo samo naši možgani, so raziskave s pomočjo funkcionalne magnetne resonance pokazale, da je možgansko delovanje ljudi, ki so jih ljubljene osebe pred kratkim zapustile, prav posebno. Aktivnosti tistega dela možganov, ki zaznavajo fizično bolečino, so drugačne od aktivnosti istega dela pri ljudeh, ki teh težav nimajo. Prvim sta se namreč sprostila stresna hormona kortizol in adrenalin, ki prineseta vrsto težav, ki jih lahko občutite v telesu: slabo vam je, imate težave z dihanjem in srce vam lahko, to smo že na začetku povedali, prav nesramno nagaja.
Ampak hormoni niso vse. Že leta 2010 so raziskovalci univerze Rutgers v New Jerseyju prosili deset žensk in pet moških (ki so jih partnerji pred kratkim zapustili, a so bili vanje še vedno močno zaljubljeni), naj ležejo v aparat za magnetno resonanco, medtem ko jim kažejo fotografije nekdanjih partnerjev. Aparat je vestno beležil aktivnost možganov. Preden so osebi pokazali sliko druge, nevtralne osebe (da bi bili podatki primerljivi), so morali od številke, ki sem ji je prikazala, skoraj minuto odštevati število sedem. In še enkrat od začetka. Preizkus za boleče srce ni bil ravno tolažilen, ponudil pa je kar nekaj zanimivih uvidov v nevroznanost tistih, ki so bili zavrnjeni.
Kot kokain
Da je bolečina pristna in močna, priča tudi ta izpoved: »Živela sem v čustveni mešanici nemoči, jeze, besa in vonja po smrti. Pripeljalo me je do občutenja sebe kot otroka, ko sem bila predano in neskončno odprta in me je 'vesolje' (mama, oče) zavrnilo. Ko sem se toliko pobrala, da sem to lahko dojela, sem se tudi lahko (vsaj delno) distancirala od občutka, da bom umrla. Mislim, da nam zavrnitev zbudi najzgodnejše spomine, zato je vse tako intenzivno, rušilno. Joka nisem mogla ustaviti več tednov, vse dokler si nisem poiskala pomoči pri zdravniku in predpisal mi je antidepresive. Občutek praznine, otopelosti in bolečine v prsih me je dolgo spremljal.«
Znanost nam je pokazala, da je delovanje možganov ljubljenih zapuščenih nedvoumno podobno možganskemu delovanju tistih, ki se odvajajo od kokaina. Kajti zaljubljenost je stanje, ki je podobno zasvojenosti z drogami. Pa to ni več samo mimobežen stavek. Temveč dejstvo. Oboji postanejo »sužnji« dopamina. Poveča motiviranost, osredotoči nas, naredi nas bolj energične. Kot kokain. Da, ljubezen je kot droga. A problem dopamina je, da prisili možgane, da hočejo še več. Vsi se lahko spomnimo izkušnje nore zaljubljenosti, ko se ti zdi biti brez ljubega drugega nemogoče. Seveda se možgani v stabilni zvezi sčasoma umirijo, a dopamin ob stiku z ljubljenim še vedno pričakujemo. Če pa nam je odvzet, možgani panično iščejo nov »odmerek«. In potem se začnemo velikokrat vesti precej noro. Morda naredimo marsikaj, za kar nam je kasneje žal, želimo opozoriti nase, glasni smo, kličemo to našo ljubezen, ki je tako brutalno poniknila, nas pa pustila prestradane. Sistem nagrajevanja je namreč zelo primaren in z zavestjo nima kaj veliko zveze, kot je nima ne občutek lakote ne žeje. In potem se tolažimo tudi s hrano, puščamo na telefonski tajnici kričeča sporočila. A možgani si opomorejo. V predvidoma šestih mesecih. Ki so za tistega, ki trpi, meseci, ki trajajo leta.
Vmes pa, pravijo tudi zdravniki, si lahko pomagate s paracetamolom, ki bo ublažil fizično bolečino. Podpora prijateljev in drugih bližnjih pa naj poboža vašo dušo. Spregovorite o svoji bolečini. In ne pozabite: tudi to bo minilo.
Boleča kri
»Telo me je bolelo, kot da bi me bolela kri,« pove tretja, ki z nami deli svojo zgodbo. »Stanju, v katerem sem bila, danes pravim razženščenje. Imela sem občutek, da me je z vsakim stikom z njim kot ženske manj – tako fizično kot miselno. Do tistega bistvenega preobrata, ko je prav vse to postalo moj zaveznik, moja moč! In potrebovala sem odgovor, zakaj. Kako lahko kar mine? Nekaj, kar je še pred kratkim tako zelo bilo. Je sploh bilo? Meni je pomagala osamitev, fizična odstranitev iz vsega, kar je spominjalo na tisto vez. Da sem spet slišala svoje misli, začutila sebe kot žensko. Potem so se šele začeli bistveni obrati v (naj)bolje.«
