Nedavna, v Združenih državah Amerike izvedena študija, je prišla do zanimivega zaključka: več kot polovica moških z druge strani velike luže meni, da bi morale biti neveste z zakonom primorane po poroki prevzeti priimek ženina, v nasprotnem primeru bi lahko bile kazensko preganjane.
Emily Shafer, raziskovalka, ki je študijo izvedla, priznava, da je bila nad odgovori sodelujočih šokirana. »Zdi se, da ženske, ki je ponosna na svoje ime in identiteto, večina ni pripravljena sprejeti,« je dejala znanstvenica in dodala, da je tako razmišljanje po stoletjih bitke za enakopravnost preprosto sramotno.
Še korak dlje
A ne samo to, številni moški, ki so sodelovali v anketi in niso dosegli visoke izobrazbe, so šli še korak dlje in povedali, da tista, ki ne prevzame imena moža, v resnici ni predana zakonu. V isti raziskavi je kar nekaj teh povedalo tudi, da bi lahko bili upravičeni do ločitve, če bi ona preveč delala. Še eno prepričanje, ki v resnici ne sodi v leto 2017.
Izvor spremembe priimka
Pa poglejmo nekoliko v zgodovino. Glavni vzrok za nevestino prevzemanje ženinovega imena se ne skriva v izkazovanju pripadnosti novi družini in predanosti zakonski skupnosti, temveč povsem drugje: stoletja nazaj so bile ženske povsem brez pravic, njihova naloga je bila zgolj soprogu zagotoviti čim več potomcev. Očetje so jih prodali najboljšemu ponudniku, ti so jih s svojim priimkom ožigosali in označili kot svoje.
Novi časi, nove navade
V sodobnem času se vse več žensk odloča ohraniti dekliško ime ali izberejo kombinacijo svojega in moževega priimka, kar so povsem smotrne in sprejemljive odločitve.
Ne obstaja nikakršen finančni, zakonski ali drug razlog, da bi nevesta morala po poroki prevzeti moževo ime. To je odločitev, ki jo sprejme par, in ohranjanje priimka ne degradira zakonskih zaobljub. Čeprav nekateri tega niso pripravljeni sprejeti, ženske zaslužijo enakost in pravice pri izbiri imena, četudi dekliški priimek obdržijo zgolj zato, ker so ponosne na svoje korenine.