Verjetno zaradi prijetne klime, bujne vegetacije, še vedno živega vulkanskega delovanja, vzdušja aloha. A največji pečat drugačnosti mu prav gotovo daje njegova oddaljenost, saj je najbolj izolirano otočje na svetu, ki ga z vseh strani obliva Severni Tihi ocean. V našem otroštvu so bili ti otoki pojem oddaljenega, nedosegljivega, skoraj mističnega. In ko sva jeseni premišljala, da bi se poročila kje, kjer še nisva bila in kjer je zagotovo lepo, sva zelo hitro ugotovila: Havaji – posebni kraj za posebni dogodek! Tako sva se konec aprila odpravila na drugi največji havajski otok Maui.
Prič ne potrebujete
Čudoviti pejsaži, lepo in stabilno vreme ter skoraj nič birokracije privabljajo številne pare, da si predvsem na dveh najbolj obiskanih otokih, Oahu in Maui, formalno obljubijo večno zvestobo. Mnogim je zelo všeč, da priče pri obredu niso obvezne, o vseh podrobnostih pa se je možno dogovoriti od doma prek elektronske pošte, ne glede na število gostov in zahteve bodočih mladoporočencev.
Organiziranje porok je bilo vrsto let donosen posel in število ponudnikov teh storitev je nenehno naraščalo. Vendar je kriza posegla tudi sem in za mnogo koordinatorjev ni več dovolj dela. Dobri ostajajo in imela sva srečo, da so nama priporočili ene izmed najboljših in najbolj zaželenih, Laurie in njenega moža, pastorja Ala (Makena Weddings). Praktični zakonski par, ki se dopolnjuje pri delu: ona je organizatorka, on matičar.
Romantična zgodba Laurie in Ala
Laurie je Kanadčanka, ki že več kot 37 let živi na Havajih. Moža Ala, Havajca, je spoznala v domačem Vancouvru kot mornarja, čigar ladja se je le za nekaj dni ustavila v pristanišču. Srečanje je bilo nekaj posebnega in čez nekaj mesecev je Laurie obiskala Ala na Havajih ter ostala. Imela sta tradicionalno havajsko poroko, z ogromno cvetja in zelenja, petja in plesa in s tisoč povabljenimi. Ko sta se ustalila na južnem delu otoka Maui, se je on zaposlil v gradbeništvu, ona pa je uživala v svojem delu urejevalke nohtov v prestižnem lepotnem salonu. Nemirni Al si je kmalu uresničil še ene sanje: s prijateljem je ustanovil glasbeni duo, ki je s petjem spremljal poročne slovesnosti. Po nekaj letih je začutil nov klic in postal pastor. Zdaj opravlja najlepši del duhovniškega poklica: poroča pare in blagoslavlja otroke. Pri njih je tudi zelo pogost običaj obnavljanja poročnih zaobljub ob okroglih obletnicah ali še pogosteje. »Par iz Kalifornije se vrača vsako leto in vedno se priporoči pri Alu za blagoslov,« pove Laurie. »To je čudovit obred, manj stresen kot poroka in tako blagodejen za odnos,« doda.
Pridobitev dovoljenja
Postopek sklenitve zakonske zveze je preprost, a kljub temu je bila Lauriejina pomoč dobrodošla. Razložila je postopek, svetovala pri izboru plaže ter zagotovila, da bo obred potekal kot po maslu. Napetost se je razblinila in prijeten občutek domačnosti, ki me je zajel takoj ob srečanju z njo, me je spremljal še ves čas bivanja na Havajih. Obrazec za pridobitev poročnega dovoljenja, ki je objavljen tudi na internetu, je zelo preprost. Izpolniti ter podpisati ga je treba pred uradno osebo – agentom za izdajanje dovoljenj. Številni agentje si uredijo pisarne kar na svojih domovih, kjer uradujejo ves dan. Najprej preveri osebni dokument in izpolnjeni obrazec, na katerega se par podpiše, zaračuna 70 dolarjev in takoj izda dovoljenje za poroko, ki velja mesec dni za celotno havajsko ozemlje. V tem času je treba skleniti zakonsko zvezo pred matičarjem. Za to so na voljo številne plaže, prestižna zasebna posestva, hotelski kotički in paviljoni.
Reci da
Bilo je lepo sončno jutro. Plaža je bila še prazna, v oddaljenem gozdičku je šotorila mlada družina. Barve modrega morja, belo penečih se valov, črnih vulkanskih skal, zelenih palm in rjavo oranžne mivke so se čudovito dopolnjevale. Ozračje je bilo še sveže in spokojno. Laurie in Al sta nas že čakala.
Laurie mi je pomerila haku, naglavni venček iz belih orhidej in rdečih vrtnic. »To je moj poročni šopek,« sem si rekla in pomislila na domače na drugi strani oble. »Gotovo mislijo na naju,« sem se potolažila in popravila haku nižje na oči, da me je ščitil pred bleščavo sonca. Vetrič se je poigraval z mojo dolgo preprosto obleko. Verjetno je bila najcenejša poročna obleka daleč naokoli, stala je kot štirje havajski kapučini, vendar je bila takšna, kot sem si jo zamislila. Bosa sem po mivki stopila do bodočega moža, ki me je že čakal pri morju. Nekaj korakov me je spremljal najin sin, a se je hitro premislil in se zaigral v večno zanimivi mivki.
Pred nama je stal pastor Al, mogočen možak, visok in temne polti, ki s prijetnim, a zadržanim nasmehom vzbuja zaupanje. Takoj sem razumela, zakaj je tako zaželeni matičar. S tihim, zamolklim glasom je zaželel aloha, dobrodošlico, in naju v obred popeljal s havajsko molitvijo. Pomagal nama je, da sva si izmenjala lei – značilni havajski venček rož okrog vratu, zaobljube in prstana. Bila sva njun prvi par, ki je usodni da izrekel v havajščini – aj iki no. V obred je neprisiljeno vključil tudi najinega nadobudneža, ki sva se mu posebej zaobljubila, da ga bova varovala, vzgajala in vedno skrbela zanj. Tudi njemu sva predala lei, nad katerim pa ni bil navdušen. Vse mu je bilo preveč novo, nepričakovano, neznano. Sonce je že močno grelo in on bi raje v kopalkah čofotal po morju. Kot priča pa se je le podpisal na simboličen poročni list. In čisto na koncu naju je Al presenetil in s čudovitim, žametnim glasom zapel havajsko poročno pesem, ob kateri sva tik ob vodi zaplesala. Ker v bližini ni bilo domačih vrat, me je mož dvignil v naročje in me simbolično ponesel po plitvini morja nad penečimi se valovi.
Na havajskem domu
Nekaj dni zatem sva znova obiskala Laurie in Ala. Živita v mondenem naselju lično urejenih hiš s prostranimi zelenimi vrtovi, ki jih krasijo rože in cvetlični grmički najrazličnejših barv in oblik. Ob hiši imata ogromno pokrito teraso, ki daje prijetno senco ves dan in se nadaljuje z bazenom s slano vodo. Prostor je kuhinja, dnevna soba (TV je pritrjen kar na zunanjo steno hiše) in pisarna, kjer sprejemata stranke. Ala še ni bilo domov, tisto dopoldne je imel v koledarju kar dva poročna obreda.
»Mnogo domačinom recesija ne prizanaša,« razloži Laurie, »in ena povprečna plača ne zadošča za dostojno življenje.« V primerjavi s celino so cene na otočju višje za 30 odstotkov in žene si težko privoščijo biti doma, gospodinje. Predvsem samohranilci pogosto opravljajo dve, celo tri službe. V turizmu, vodilni panogi, je možno dobiti priložnostno delo za sedem dolarjev na uro. Tudi v kmetijstvu, kjer gojijo predvsem ananas, sladkorni trs, makadamijo in kavo, zaposlujejo številne sezonske delavce. A ni vedno preprosto.
»Hvaležna sva, da sva blagoslovljena in nama gre dobro. Povprečno imava eno poroko na dan,« Laurie ne skriva veselja. Naš klepet zmoti hrup motorja, Al se pripelje domov na ogromnem uživaškem harleyju. »Dolce vita!«
Biti Havajec
Al je zelo temne polti, a je le tretjina Havajca. Njegovi starši so prepovedali, da se v rojstne liste njihovih otrok zapiše, da so havajskega rodu. Poleg polinezijske so preprosto zapisali, da je tudi kavkaške (bele) rase. Sramovali so se svojih korenin, zato so jih poskušali zatajiti. Biti domačin je bilo še pred desetletji nekaj slabega in večina si je želela poroke z belopoltimi. Občutek manjvrednosti so jim vcepljali prvi evropski misijonarji, da so jih tako lažje obvladovali in spreobračali v svojo vero. Šele mlajša generacija se počuti enakovredna priseljencem. Zaradi številnih mešanih zakonov pa je pravih Havajcev le še manj kot desetina. Da so se časi obrnili, priča tudi dejstvo, da domačinom, ki dokažejo havajski izvor (vsaj 6 odstotkov), omogočajo določene privilegije pri zaposlovanju, šolanju. Odpira se vse več šol, kjer se poučuje v havajskem jeziku. V nasprotju z ameriškimi Indijanci in avstralskimi aboridžini tu domačini zdaj živijo v sožitju z belimi prišleki.
Priznanje havajske poroke v Sloveniji
Takoj po obredu matičar prek interneta prijavi poroko, nato je treba Državnemu oddelku za zdravje v Honolulu poslati pisni zahtevek za uradni izpis iz poročnega registra. Z apostili overjen izpis pošljejo na domač naslov v dobrem mesecu dni. Doma je treba zagotoviti sodno overjen prevod, nato se na upravni enoti zaprosi za priznanje in vpis v poročno matično knjigo. Postopek, ki je brezplačen, je končan v tednu dni. Za nekaj tednov je po ameriški zakonodaji zveza sklenjena, tu pa še ne velja.
Mogoče se zdi vse skupaj zapleteno, a prijetni spomini ostajajo za vedno in vse odtehtajo. Havaji ostajajo posebni, pritisnili smo jim še svoj pečat.
