S prvomajskimi prazniki se po tradiciji začne sezona piknikov. Pri nas to dosledno upoštevamo, navada pa se je ohranila po moji strani. Ko sem bila še otrok, smo 1. maja navsezgodaj obvezno osvojili hrib nad Brežicami. Jaz bi bila raje tam zgoraj pri cerkvici svetega Vida že večer prej, ko so zakurili kres (vsi, ki so kaj pomenili v mojih najstniških očeh, so bili tam), vendar pa je obveljalo mnenje, da sem za to še premajhna. Mislim, da je bilo to eno redkih vzgojnih stališč, s katerim sta se strinjala tako oče kot mama. Tako se je najlepši mesec v letu tudi zame začel v dolini, z obvezno budnico domačega pihalnega orkestra. Prvič sem oblekla majico s kratkimi rokavi, kuhinja je dišala po orehovi potici in kruhu, na vrtu smo natrgali mlado čebulo in redkvice. Za prvi piknik v sezoni smo vlekli na hrib košaro, polno hladilno torbo, zagotovo kakšno deko ali dve, morda celo zložljivo mizico in stol, vsekakor pa majhen roštilj in oglje. Saj ne, da bi bil to ne vem kakšen vzpon, ampak ko si natovorjen z vsem tem, postane pot dolga in naporna. Na vrhu hriba je bila jasa, ki je zasijala s svežo zeleno barvo mlade trave, in tam smo poiskali prostor za piknik, tako kot vsi drugi. Pri zidanici so točili vino, veseli glasovi so odmevali skozi redek gozd in videti je bilo, da ni lepše zabave kot pomalicati vsebino tistih košar, preden oče zakuri na ognjišču. Ko sem potem ležala na piknik odeji in gledala oblake, se mi je zdel ves svet svetel in radosten. Tega nikakor ne bi želela zamuditi, skoraj malo vraževerja je v tem, saj prvi piknik v maju obljublja, da mu sledijo drugi: piknik za rojstni dan, piknik na plaži, piknik v avtu. Zgodilo se je že, da vreme tej tradiciji res ni bilo naklonjeno. Takrat smo naredili prvi piknik kar na balkonu pa tudi indoor varianto sredi raztegnjenega kavča. Skratka, živeli pikniki!
Kroglice iz rdeče leče (za petnajst kosov)
- 200 g rdeče leče
- čebula
- 2 stroka česna
- 2 žlici oljčnega olja
- 2 žlici paradižnikove mezge (neobvezno)
- sol in čili po okusu
- 40 g drobnih ovsenih kosmičev
Lečo operemo in skuhamo brez soli. Rdeče leče ni treba namakati (edina stročnica, ki jo lahko kuhamo brez namakanja), zmehča pa se v približno desetih minutah. Pazimo, da se ne razkuha, to je kar pomembno. Ko je kuhana, jo stresemo na cedilo in pustimo, da se počasi odceja v posodo. Gosto tekočino lahko uporabimo za kakšno juho.
Medtem res fino sesekljamo česen in čebulo ter pripravimo druge sestavine. Premešamo jih z odcejeno lečo, da se kosmiči navlažijo. Ni treba preveč mešati, ker želimo, da leča ostane bolj cela, ne kot pire. Pripravljeno maso postavimo v hladilnik. Čez kakšne pol ure vključimo pečico na 200 stopinj in pripravimo nizek pekač, obložen s papirjem za peko. Z mokrimi rokami oblikujemo približno petnajst kroglic. Če se zdi masa preveč lepljiva in mehka, lahko dodamo še žlico kosmičev. Kroglice sproti polagamo na pekač. Pečemo jih pol ure v prej ogreti pečici. Vmes jih parkrat obrnemo, da so enakomerno zlato rjavo zapečene. Dobre so tudi hladne.
Ponudimo jih samostojno z mlado čebulo, redkvicami, kumaricami ali z omakami. Uporabne so tudi za falafel sendviče: kruhek tipa lepinja, naribana zelenjava, solata, preliv in kroglice.
Rdeča leča je ena izmed različnih vrst leče (zelena, rjava, črna). Njena prednost pred drugimi vrstami je, da je ni treba namakati in da je hitro kuhana. Ker se rada razkuha, je med vsemi še najbolj primerna za goste, kremaste juhe oranžne barve. |
