Pred zimo, ko se tradicionalno začne povečevati poraba mesa, smo se pogovarjali z Jožetom Škorjancem, ki v svoji mesnici s preprostim imenom Moj mesar Jože ponuja kakovost, kakršno si lahko le želimo – slovenskega izvora in brez umetnih dodatkov.
Zima je čas, ko večina poje nekoliko več mesa kot poleti. Se to dejansko opazi v mesnici?
Da, zlasti pri mesninah, to je izdelkih iz mesa. Začne se povpraševanje po krvavicah, pečenicah in seveda ocvirkih, brez katerih ni dobre repe in zelja, ki sta zagotovo sezonska jed. Poveča se prodaja masti z ocvirki, čiste masti, suhih ocvirkov, govedine za juhe in klobase, svinjine za pečenko. Skratka, to je čas za mesarje, saj so konec leta nagneteni tudi prazniki in ob vsakem je simbolno ponujena različna, tudi mesna hrana.
Vaša mesnica je znana po tem, da ponuja meso in mesne izdelke slovenskega izvora, brez dodatkov kemije, pripravljene po starih receptih. Kaj vas je napeljalo k taki usmeritvi?
Ko sem začel razmišljati o svoji mesnici, sem se najprej vprašal, zakaj bi nekdo kupoval pri meni, ko pa je veliko bolj preprosto opraviti nakup mimogrede pri mesarju v katerem koli velikem trgovskem centru. Kaj je tisto več, kar lahko ponudim potrošniku? Iskal sem nišo in jo očitno našel.
Pri nas se tako trudimo, da izdelki iz naše predelave prihajajo čim bolj pristni, domači in brez dodatkov kemije, zato v meso ne vbrizgavamo vode, pomešane s kemijo, in ga dimimo na drva po principu termodinamike. Razsoljujemo ga po starem receptu, zato ga do tri tedne obračamo, preden ga podimimo. Nekateri naši recepti so stari več kot sto let.
Prihodnje leto bo deset let, kar ste odprli svojo mesnico. Kako so se v tem času spreminjale razmere na trgu, zlasti me zanima preskrba z mesom slovenskega izvora.
Spreminja se žal na slabše, slovenska samopreskrba z mesom je vse manjša, reklama za njo pa bistveno večja. Za tako reklamo skrbijo zlasti špekulativni veletrgovci, ki so v resnici obogateli in preplavili Slovenijo s trgovskimi centri ravno na račun uvoženega blaga v vseh segmentih, ne le mesnih.
Njihovo zavzemanje za domače pa je v resnici podobno kot zavzemanje naftnega mogotca za električni avto. Slovenskega mesa v resnici ni dovolj, a žal v državi za to ni nikakršnega interesa.
V čem je sploh problem uvoženega mesa in mesnin? Kmetje drugod po Evropi gotovo niso slabši od naših.
Problem uvoženega mesa je večplasten. Zagotovo je slovenski rejec kakovostnejši in prilagojen našim standardom in navadam, tako na primer naše živali krmijo predvsem s krmo in žitom brez kostne moke.
Velika težava je tudi prevoz, tako z vidika ekologije kot z vidika kakovosti, ne glede na to, ali se prevažajo žive živali ali meso. Lahko si le predstavljamo, kaj pomeni transport tisoč kilometrov daleč, zato bi morali stremeti k čim boljši lokalni preskrbi.
In ne nazadnje, ne pozabimo na velikansko število delovnih mest, ki jih, če se malo literarno izrazim, z uvažanjem izvažamo v tuja gospodarstva. Na primer, kmet potrebuje zidarja, elektrikarja, keramičarja, mehanika, klavničarja, mlekarja, trgovca s škropivi, gnojili, stroji, semeni...! Vse to odpade, če kmetijske proizvode preprosto uvozimo. Tu je s prstom pač treba pokazati na nesposobno politiko!
Se ozaveščenost potrošnika izboljšuje ali je cenovni pritisk prevelik in pač posežemo po izdelkih nižje cene, čeprav vemo, da je tudi kakovost vprašljiva?
Ozaveščenost potrošnika je žal slaba, skoraj nična, saj si je v poplavi reklam in pritiskov veletrgovcev, ki sistematično in učinkovito perejo možgane, skoraj nemogoče ustvariti jasno sliko o tem, kje se kakovost dobi in kaj. Kupna moč pa žal narekuje nižje cene in nižjo kakovost, ki je lepo zapakirana in promovirana.
Se vam zdi tvegano kupiti piščanca ali svinjino pri kmetu, kjer živali koljejo doma? Ne nazadnje morajo biti vaša mesnica in obrati za predelavo mesa urejeni po najvišjih standardih in veljavnih predpisih.
Mislim, da drži, da zadnja leta kupci vse več posegajo po živilih neposredno od pridelovalca, kar se mi zdi prav in dobro, saj se s tem krepi zavedanje o kakovosti slovenskih rejcev in proizvajalcev. Tveganje pri kmetu se mi zdi zanemarljivo, saj se verjetno zavedajo, da od tega živijo, in so temu primerno pripravljeni. Po drugi strani pa je res, da pri zakonodaji EU včasih ne vem več, ali sem mesar ali bi moral biti pravnik.
Kaj menite o hrenovkah kot o enem najbolj priljubljenih mesnih izdelkov? So lahko dobre in zdravstveno neoporečne? In kakšne so bile pred tridesetimi leti v primerjavi z današnjimi?
Mi ne proizvajamo hrenovk, proizvodnjo pa delno poznam. Lahko rečem, da je nekoč bila res kakovostna in dobra. Danes pa je okusna! Zakaj, presodite sami.
Kaj bi svetovali potrošniku, ki nakupuje v večji mesnici, denimo v sklopu trgovskega centra? Na kaj naj bo pozoren, če hoče kupiti res kakovostno meso oziroma mesne izdelke?
Potrošnik naj bo pozoren na žige na mesu in na deklaracije. Drži naj se mesarja, ki ga pozna, in naj se ne informira z letakov in reklam, ki prihajajo vsak teden. Pred obiskom trgovskega centra pa kljub vsemu svetujem obisk pri vašem kmetu ali lokalnem mesarju!
