Ravno zgled zdravega življenja zmanjšano število obrokov res ni, je pa postalo precej priljubljeno v tej družbi, ko se delovnik včasih raztegne kar čez ves ljubi dan. In kaj je nastalo? Nekakšni združeni obroki, ki odstopajo od standardnih glavnih obrokov, ki jih poznamo. Dopoldanski hibrid med zajtrkom in kosilom bi tako lahko poimenovali zasilo, saj veste, ZAjtrk + koSILO; in pozni popoldanski obrok je potemtakem kočerja (KOsilo + veČERJA). V angleško govorečih deželah ju imenujejo brunch (skovanka besed breakfast in dinner) in lunner, ki je skovanka besed lunch in dinner. Kakšna zanimiva besedna igra, kajne! Pa še čisto primerna je! In če dobro pomislimo, potem morda tovrstna razporeditev obrokov sploh ni tako nezdrava ali nepriporočljiva. Namesto treh glavnih obrokov in dveh malic smo pač v najboljšem primeru dobili dva glavna obroka s tremi malicami, kar bi utegnilo biti prav tako povsem zadovoljivo za vzdrževanje konstantne ravni sladkorja.
Brunch
oziroma zasilo
Brunch v nekaterih anglosaških deželah pravzaprav niti najmanj ni tako nov izum, kot bi si to človek utegnil misliti sodeč po razširitvi tega pojma v zadnjem času. Gre namreč za dnevni obrok, ki si je pot v svet slave utirati začel že v 19. stoletju. Res, res! Veljal je za obrok, ki se je povezoval z nedeljami in dela prostimi dnevi. Takrat so ljudje v postelji ostali malo dlje, dnevni urnik tudi ni bil vnaprej načrtovan in temu je kakopak sledilo še prehranjevanje. Ker so ljudje takrat zajtrk zaradi podaljšanega valjanja po postelji izpustili, do kosila pa je bilo še predaleč, so si omislili nekakšno mešanico obeh omenjenih obrokov, ki je najbolj običajno na krožniku končala enkrat okoli 11. ure. Za kosilo torej prekmalu, za zajtrk pa že kar malo pozno. In je nastalo zasilo. In kaj so takrat jedli? Nekakšen veliki zajtrk, ki je po sestavi jedi lahko že zelo blizu kosilu, vendar po strukturi hodov nekoliko bliže zajtrku. Kava se je po zgledu zajtrka pila ob obedu in ne po njem, vendar je bilo po drugi strani po obedu dovoljeno popiti tudi kozarček lažjega vina, kar je vendarle bolj domena kosila kot zajtrka. In ob nedeljah so ta način že takrat prevzele številne gostilne in hoteli, ki so brunch stregli v poznih dopoldanskih urah kot samopostrežni obrok. Morda tudi za takrat, ko se je prišlo od maše. Na mizi so končali tako rogljički, maslo, marmelada, palačinke in sadje, kot tudi kakšna umešana jajčka s slanino, mesna štruca ali narastki, celo juhe in ribje jedi ... pri vsem pa so kavo pili ob obroku in ne po njem.
No, dandanes se je brunch oziroma zasilo vrnilo, in to v različici, ki je namenjena delovnim dnem. Saj veste, kako to gre: nekaj malega vržemo vase zjutraj, preden odhitimo v službo, pravi zajtrk pa sledi šele okoli 11., ko si pravzaprav lahko privoščimo že nekakšno malo kosilo – in smo spet pri zasilu! Takemu urniku so se seveda prilagodili nekateri gostinci. Čez lužo že kar dolgo obstajajo lokali, ki so posebej specializirani prav za brunch. Strežejo ga v lokalu, obenem imajo organizirano dostavo in vse pripravljeno tudi, če obrok želite odnesti s seboj nazaj na delovno mesto. Tudi pri nas se že najde kakšen tak lokal, pravzaprav jih je kar več, le da so po navadi le tam, kjer je tudi koncentracija zaposlitvenih mest večja in kjer so torej zagotovljeni stalni odjemalci.
Lunner oziroma kočerja
Če je zasilo obrok, ki ga največkrat pojemo zunaj v službenem času, potem je kočerja nekaj, kar se najpogosteje zgodi doma. Kočerja je sicer nekakšno logično nadaljevane cele zgodbe z zasilom in posledica delovnih časov, ki jih imamo v službah. Po kar obilnem zasilu namreč človek zlahka še vse popoldne dela brez kosila, vmes se vrine še kakšna mala malica in ura je hitro že toliko, da je za kosilo že skoraj prepozno, za večerjo pa še malo zgodaj. No, in smo pri kočerji. Tisti obrok torej, ki ga pripravimo, takoj ko pridemo iz službe, pa je čas vedno že presneto blizu pete ure. Če imamo srečo, potem otroci svoje pravo kosilo pojedo že v šoli ali pri babici in nam torej ni treba kuhati za povsem sestradane želodčke. Pravzaprav je kočerja lahko prav zdrav obrok že zato, ker ugodno vpliva na večerjo. Saj veste, kaj pravijo: zvečer je treba jesti kot berač in ob dobri kočerji res ne bo nobene potrebe, da bi jedli še obilno večerjo, ampak bomo brez težav in občutka odrekanja ostali pri lahkem in zdravem obroku pred spanjem.
V tujini, čez lužo, se je tudi kočerja predvsem v hotelskih urnikih že prijela kot neke vrste obvezen obrok. Ne zato, ker bi potem škrtarili z večerjo ali ker ne bi ponudili kosila, ampak bolj zato, da se gostom vedno lahko ponudi razlog, da si privoščijo še en dodaten prigrizek, ki ni le mala malica – ampak čisto pravi obrok z imenom. No, v taki obliki kočerja morda ne bo prav blagodejno vplivala na naše maščobne zaloge in vitko linijo, saj pomeni le še en izgovor za preveč dobrega na krožniku, in to ob dejstvu, da smo že pojedli kosilo in bomo zagotovo tudi obilno večerjo.
Postani oboževalec rubrike Stil na Facebooku.
