Zares eksotična peterica

Od sadja, zelenjave in zeli do predelanih živil in pripravljenih jedi: še vedno se v vsaki od kategorij na srečo najde precej takšnih, ki še niso ugledale luči širnega sveta ali pa vsaj ne tistega sveta, katerega del smo. Res je sicer, da ravno v zadnjih letih na naše police prispe marsikaj iz tujih dežel, posebno močno so prisotne zeli in ekstrakti v različnih sušenih in mletih oblikah. Saj veste –– ašvaganda in maca, pa guarana in chia, jakon, šizandra. Vse to se dobi tudi zato, ker je in. Malo več skrivnostnega pa ostaja pri svežih sadežih, med katerimi mnogi sploh še niso ugledali luči širnega sveta.

Čirimoja

Ko je Mark Twain v roke prvič dobil sadež čirimoje, kar ni mogel verjeti svojim očem oziroma brbončicam. Tako nenadkriljivega okusa se mu je zdel, da mu je podelil naslov najbolj okusnega sadeža, kar ga je spoznalo človeštvo. No, vsake oči imajo svojega malarja, boste rekli, ali še bolje, vsake brbončice svoje najljubše okuse. Kljub temu ni zadel tako daleč. Čirimoja je sadež perujskih višav, ki po videzu bolj odbije kot pritegne, po okusu pa bliskovito preseneti. To so mu priznali že številni srečneži, ki so ga preskusili. Na zunaj neugledno zelen in čudnih nepravilnih oblik, znotraj pa bel in kremaste strukture s svojstvenim okusom med ananasom, breskvijo in grozdjem. Ko je sadež zrel, je na zunaj še vedno zelen, vendar se pod prsti že malo vda, podobno kot zrel avokado. Čeprav čirimojo zaradi všečnega sladkastega okusa dandanes gojijo tudi v Severni Ameriki in v Evropi, se marsikdo z njim sreča šele, ko se odpravi na potovanje v Južno Ameriko. Serijske pridelave na veliko pač še ni …

Afriška kumara

Afriška kumara oziroma rogata melona, kot jo tudi imenujejo, je ena tistih lepotic, ki bi lahko tekmovale na izboru za miss sadja. Je nadvse privlačen sadež, ki se zaradi te svoje lastnosti na krožnikih večkrat znajde kot dekoracija. Zunanjost ploda je oranžno rumene barve, notranjost pa tvori limetino zelen pletež mesa in pečk v pravilnih geometrijskih vzorcih. Okus ploda je mešanica kumare, banane in limone, kar si smrtnik iz naših logov verjetno malo teže predstavlja. No, vsaj dokler vseh treh ne zmeša na enem krožniku. Pri afriški kumari to ni potrebno, ta prinese mešanico nenavadnega, a prijetnega okusa že sama po sebi, v enem paketu. V deželah, kjer je bolj pogosto na jedilniku, se rada znajde v smutijih in sadnih napitkih, saj želatinasto in bogato meso doda k gostljatemu učinku in hranljivosti.

Jabuticaba

Jabuticaba ali po domače džabjutikaba je drevo s sočnimi, kot ribez temnimi sadeži, ki izvira iz Brazilije. Sadeži niso videti nič kaj posebnega, so kot nekakšen temno vijoličen ringlo. Ampak jih morate videti na drevesu. Posebnost je ta, da rastejo dobesedno kar iz debla in vej kot brez pecljev. Ubogo drevo je na vrhuncu sezone tako videti bolj kot žrtev množice črnih zajedavcev kot pa zdrav nosilec letine. Plodovi pod temno in čvrsto kožo skrivajo mehko želatinasto meso sladkega okusa z nekaj pečkami. Domačini jih radi jedo kar z drevesa, še pogosteje pa romajo v lonec, saj je iz njih zaradi precejšnje količine sladkorjev mogoče izdelovati likerje, sirupe in vino. Vkuhavanje je pri tovrstnih plodovih priročno tudi zato, ker sicer radi hitro zgnijejo. Tako kot drugi sadeži z močnimi vijoličastimi barvili je tudi jabuticaba močan antioksidant in pozitivno vpliva na vitalne funkcije telesa, zato ga jedci cenijo kot superživilo.

Akebi

Pa še na Japonsko! Tam uspeva smešna vijoličasta reč po imenu akebi. Plodovi rastejo na nekakšni divji trti, ki je razširjena predvsem na severu Japonske v pokrajini Tohoku. Za Japonce ima plod simbolni pomen prehoda v hladno sezono, saj se pojavi v zgodnji jeseni in je na voljo zgolj dobra dva tedna, ko se ga morajo najesti do naslednjega leta. Podolgovat vijolični plod se potem, ko je zrel, malo omehča in poči po dolžini, tako da pokaže svojo mehko lepljivo notranjost. Pojesti ga je seveda najbolje tako, kot to znajo Japonci – ti iz ploda elegantno posrkajo in pojejo sladko notranjost s pečkami vred, medtem ko nekoliko grenko lupino uporabijo za zelenjavne priloge v slanih in mesnih jedeh.

Čudežni sad ali asaa

Daleč na zahodni obali Afrike pa domuje sadež po imenu asaa ali miraclefruit (Synsepalum dulcificum), kar mirno lahko prevedemo kar v čudežni sad. Ah, še eden med mnogimi, boste rekli. No, že mogoče, da si je to ime na svetu zaslužila že marsikatera zel ali sadež, ampak ta ga je dobil precej po pravici. Ima namreč posebne sposobnosti. Res, res! Ima moč, da kislemu sadju, kot so limone ali limete, spremeni okus tako, da postanejo sladke namesto kisle. To se zgodi zaradi posebne snovi mirakulin, ki se v industriji uporablja kot sladilo. Molekule mirakulina v ustih začasno onemogočijo sposobnosti naših brbončic za zaznavanje kislosti in ojačajo receptorje za sladko, tako da zaznavamo zgolj sladko plat kislih limon. Ta občutek lahko traja celo do ene ure. Če vam torej življenje ponudi malce preveč limon, si vedno lahko naredite limonado, če pa ste ravno v Afriki, bo enako učinkovito, če si iz čudežnega drevesa natrgate in pojeste nekaj rdečih čudežnih sadežev in življenje bo spet lepše.