Zaporniške sanje markiza de Sada

Bil je velik književnik, ekstravagantni svobodnjak, ki mu ni bila tuja nobena erotična ali telesna fantazija, pogosto začinjena tudi s sadizmom, pojmom, ki svoje ime dolguje prav njemu. Vedno si je želel le svobode, brez kakšrnih koli okovov družbenih pravil.

Kljub temu je Donatien Alphonse Francois de Sade kdaj le pretiraval z bizarnimi ekscesi, tako da je okoli 64. leta svojega dolgega življenja začel 27-letno dobo za rešetkami francoskih zaporov. Tja so ga spravili podporniki Ludvika XVI. pred revolucijo pa tudi njegovi ideološki soborci po porazu burbonske dinastije. Za izzivalna dejanja so mu nazadnje oprostili vsi: prvi zato, ker je njegovo početje odslikavalo njihovo domišljijo, drugi pa so te okrutnosti sprejemali kot navadne igrice v primerjavi s svojimi podvigi. Sicer pa je za to zgodbo zanimivo še pismo, ki ga je 1783. iz svoje celice v Vincennesu markiz poslal gospe de Sade: prosil jo je za kolače ter natanko štiri ducate meringua (kolača iz beljakov), dva ducata velikega luknjičastega peciva in še štiri ducate čokoladnih kolačkov, polnjenih z vaniljo. »Toda le glej, da mi ne boš poslala tistih odvratnih smeti kakor zadnjič!« jo je še opozoril in list papirja odišavil z vodo vrtnice.

Prav te sladice so mu dajale moč, da je kljub dolgim letom v ujetništvu napisal vrhunska dela, v katerih ni bilo pomembno, kaj se dogaja na površju morbidne, a izvirne zgodbe, temveč je prevladovala resnična notranja sporočilna metafora v prozi. V Novi Justini je svojemu glavnemu junaku, grenandskemu grofu, dopustil, da pripravi gostijo, kakor je de Sade mislil, kakršne še ni bilo: »Postregli so z dvema juhama. Na mizo so prispele še goveja pisanica po angleško, pa dvanajst predjedi, šest kuhanih in šest surovih. Nato še dvanajst medjedi, štiri mesne, štiri divjačinske, štiri sladke. Velika glava divjega prašiča se je bohotila sredi dvanajstih specialitet s pečenim mesom, sledilo pa je še dvajset različnih sadnih kup in kompotov, šest najboljših sladoledov, osem različnih vin, rum, punč, liker s cimetom, čokolado in kavo. Grenande je sam spraznil kar dvanajst steklenic vina, nazadnje, ob sadju, pa še liker iz Hesa, pint ruma, dve skodelici punča in dvanajst skodelic kave.«

Tako de Sade kakor de Grenende sta se preveč vživela v vlogo tistih, nekoliko ponorelih rimskih cesarjev in patricijev. Kajti najokrutnejši gurman med vsemi je vendarle bil Janus Polo, ki je v želji po užitku nekaj svojih sužnjev potisnil v bazen z lačnimi murenami, ki so potem z ostrimi zobmi trgale in goltale njihovo meso. Polu so potem prinesli eno od tako nahranjenih muren, pečeno na žaru in začinjeno z dragocenimi omakami. Polo pa je pojedel le jetra, kajti všeč mu je bil tisti nenavadni vonj. V knjigi modrega Apicija, ki ga citira tudi grenandski grof, pa ni o takšnih grozotah niti besede.