Marelice dozorijo takrat, ko je na vremenskem sporedu veliko sonca in so temperature že poletne. Torej bi zdaj že kar bil pravi čas! In res se je to aromatično koščičasto sadje že znašlo tudi pri lokalnih prodajalcih.
Turške marelice
Sadež izvira iz severovzhodne Kitajske, od tam pa naj bi postopoma prišel do Armenije ter nato prek Anatolije v Evropo. Prste pri tem so imeli vmes že Rimljani. Tradicionalna območja, kjer je bilo v preteklosti veliko nasadov, so bila med drugim na Madžarskem – lastniki tamkajšnjih velikih nasadov so bili do svojega odhoda Turki. Tudi danes je gojenje marelic domena Turkov, saj so na prvem mestu po pridelavi v svetovnem merilu, poleg tega je kar 95 odstotkov vseh marelic na evropskem trgu uvoženih prav iz Turčije. Gojijo jih v ogromnih nasadih v provinci Malatya ob Evfratu.
Sadno drevo marelice lahko prezimi tudi v hladnejših in severnejših krajih, vendar ji ustreza hiter prehod med zimo in pomladjo, ne prenaša pa spomladanskih temperaturnih nihanj. Ravno zaradi občutljivosti za temperaturna nihanja je območje, kjer jo lahko pridelujemo, zelo omejeno. Idealne za gojenje so lege, kjer ni spomladanskih pozeb, saj zelo zgodaj cveti. Vendarle jo je mogoče gojiti tudi v Sloveniji in to ne le v Primorju, ampak z nekaj več nege in znanja lahko uspeva tudi v celinskih predelih, kjer v odvisnosti od vremenske sreče lahko zelo bogato in sladko obrodi. Paradoksalno, kot se morda sliši, je drevesa menda najbolje posaditi na hladnih in težkih tleh ter na legah, ki so nagnjene proti severu; s tem namreč preprečimo prezgodnje odganjanje spomladi in zmanjšamo tveganje, da jo v takšnem stanju dobi zmrzal. No, ker pa so pozebe v celinski Sloveniji prej pravilo kot izjema tudi pozno spomladi, pa na teh koncih velja drevo vseeno posaditi tesno ob južni strani hiše, kar mu bo dalo vsaj malo zaščite pred prevelikimi nihanji temperature v spomladanskem času. Če bo pri tem še malo pod streho, toliko bolje, saj ob zorenju zares ne mara dežja.
Karoten in kalij
Barva marelic že kar dobro izdaja tudi vsebnost pigmentov, na primer betakarotena. To je organska spojina in spada v skupino pigmentov, ki so po navadi v vseh najbolj živih sončnih sadežih, poleg marelic na primer še v korenju, paradižniku, mangu pa tudi zelenih rastlinah. Betakaroten se v telesu počasi in po trenutnih potrebah organizma pretvori v vitamin A, ki je v ustreznih količinah potreben za vid, delovanje presnove ter za zdravo in napeto kožo. In če katero sadje, potem so marelice prvak v vsebnosti karotena, saj boste dnevne potrebe organizma po tej snovi pokrili že z borimi 300 g tega sadja! Med preostalimi snovmi je treba omeniti tudi visoko vsebnost vitaminov B1, B2 in vitamina C, kot tudi mineralov kalija, kalcija, fosforja in železa. Predvsem kalij je v teh poletnih dneh, ko izgubljamo veliko vode z znojenjem, sila pomemben za vzpostavljanje elektrolitskega ravnovesja.
Če so marelice posušene, potem pač vsebujejo še toliko bolj koncentriran odmerek hranilnih snovi in sladkorjev in so nadvse priročna in pametna izbira za v nahrbtnik, ko gremo v hribe ali na izlet oziroma pri daljšem športnem udejstvovanju.
Od cmokov do divjačine z marelicami
Ker marelice vsebuje zelo veliko sadnih kislin pa tudi pektin in močno aromo, so kot nalašč za kuho marmelade. Legendarni so še kakšni babičini cmoki ali marelični kompot, potem pa se za večino od nas kulinarično popotovanje z marelicami tudi konča. Jamie Oliver ima kakopak ob tem že vizijo, kam vse bi jih še lahko dal in pokuhal, zagotovo pa bi kakšen recept vedeli povedati tudi Turki ali Arabci. Slednji jih tradicionalno 
uporabljajo v jedeh iz ovčjega mesa, kot dodatek kuskusu, v sladkih in slanih solatah itd. Prav zaradi kislin se menda zelo dobro podajo k divjačini, piščancu ali jedem s karijem.
Ne glede na to, kam jih damo, bodo s svojo barvo zagotovo popestrile jed. Ko jih enkrat kupimo ali oberemo z drevesa, jih lahko hranimo v hladilniku nekaj dni, najbolje v plastični vrečki. Potrgani sadeži ne zorijo več, temveč le venijo in izgubljajo aromo, zato se včasih zgodi, da na trgovskih policah dobimo precej slab približek tega sadja, saj so ga proizvajalci obrali prezgodaj, pozneje pa na poti do naše košare ni zorelo, ampak le še izgubljalo opojno aromo. Pri izbiri na slepo jih je včasih dobro tudi malce potipati, kako mehke so, saj po barvi skoraj ne moremo zagotovo določiti zrelosti sadeža. Različne vrste marelic lahko imajo različne odtenke, pri čemer pa ni nujno, da so manj rdeče tudi manj zrele.
